Kulinarični vstop v 2013 …

… indeed, bi rekel Ključna podrobnost.

Po nekajletnem zatišju sem se zopet opogumila in se prijavila na Zlatega Silvota in glej ga zlomka, Miško, naš ljubljeni in omiljeni terorist mi je na svojih plečih prinesel zmago. Pri tem naj zapišem, da je Napotov blog Kruh&Vino krivec, da  kljub temu, da sem o tem že dosti razmišljala, še nisem prekinila s pisanjem tegale coprniškega in trmoglavega bloga. Si rečem vedno, ko že mislim vse skupaj zakleniti – ma, če zmore Napo, ki je multipraktik med multipraktiki, potem ni hudiča, da ne bom zmogla še jaz. Sicer res, da mi gre zadnje čase bolj na redko, ampak gre.

In ravno takisti dan, ko je Napo razglasil vse titule Zlatega Silvota, sem pričela tudi s kuharskim izobraževanjem pri chefu Igorju v pizzeriji in restavraciji Etna, ki slovi po vsem kar v njej skreirajo (o njej sem pisala že pred dvemi leti). Testo za pizze delajo iz polnozrnate moke, ki jo tam doli v bella Italija meljejo v mlinu Molino Quaglia, nanjo dajejo tisto božansko talijansko mocarello, mesnine iz lokalnih sušilnic ter zelenjavo z bližnjih kmetij. In pazite to. Na njej ne boste našli pizza šunke ali katerekoli druge šunke, temveč le in samo kuhan pršut, kot se za pravo pizzo spodobi. Hlebčke testa oblikujejo ročno, pri čemer jim pomagam že tudi sama (mišice je treba imeti za to, mišice), pizze pa nato pečejo v vrtljivi krušni peči.

Ker pa Etna ni samo pizzerija temveč po zaslugi chefa Igorja tudi izvrstna restavracija, se lahko pri njih razvajate s sezonskimi jedmi. Trenutno boste na jedilnem listu našli jagnečje zarebrnice, fine bruskete, rižoto z rdečo peso, tagliato in dimljena račja prsa, ko pa se boste lotili sladic ne boste več verjeli svojim učkam, še manj pa brbončicam – torta s pasijonko, Caramelia, mousse iz piemontskih lešnikov, dulcey banana, izvrstna panacotta in tortica z moussom iz pistacije.

Skratka, začetek leta je popolno kulinaričen in človek je lahko že kar malo ponosen, da se mu prične s titulo blogerskega chefa in s prisotnostjo v kuhinji in pod taktirko kuharskega chefa. Važna sem!

Pita z nuTelLo …

… in ah ta nutella. Jaz je v bistvu sploh ne maram, vsaj na kruhu ne. Nutelle in vseh njenih približkov kot so Viki krema, Eurokrem, ipd. V šoli sem skoraj jokala, ko je bil za malico kos kruha z viki kremo, sošolci pa so se skoraj stepli, kdo bo pojedel tisti moj kos kruha. Ampak, okusi se spreminjajo in moja malonekost jo sedaj zelo rada jé namazano v palačinkah ali pa v kakšnih drugih sladicah, najraje v kombinaciji z bananami.

Pa smo imeli onidan v hiši jubilanta in spodobilo se je, da se mu speče torta. Ker pa smo v hribih in ne moremo kar tako skočiti za vogal v trgovino, v špajzi pa ni bilo ravno sestavin za kakšno pregrešno dobro torto, sem se odločila, da mu pripravim namesto torte pito z nutello. Malo sem pobrskala po netu in iz kombinacije najdenih zadetkov je nastala tale pita z nutello (morda ne izgleda ravno super duper lepo, je pa super duper okusna).

Gre pa takole:

Souffle …

… so moderni zadnje čase francoski izrazi. Souffle je v bistvu taka zadeva iz pečice, ki obvezno vsebuje jajca, pa ponavadi še kakšno omako (bešamel, ipd.), peče se v okrogli visoki posodi in je tako fajn kremasta na sredini, ni pa nujno. Moj današnji souffle sem našla v italijanski kuharici, potem pa ugotovila, da mi manjka eno jajce, ricotta in smetana za kuhanje. Tako je so iz mojega souffleja nastale pečene testenine, ampak bom ponovila z original sestavinami, ker mora biti blazno fino, saj je bilo že z mojimi.

Potrudite se in ga pripravite kot se šika po sledeči recepturi:

t UF AH IJA …

… res, uf, ah, ija in še kaj bi se našlo medtem, ko jo jemo, ker je tako zelo dobra. In me vedno spomni na moja motoristična popotovanja po Bosni, predvsem na Sarajevo, ko sem jo vedno, kadar sem zavila v slaščičarno, naročila, zraven pa spila velik kozarec boze.

Pa sva imela onidan s Srečkom debato o bosanki hrani, ki naju je ponesla od kljukuše do tufahije. Kljukuša je na našem jedilniku že tako ali tako redna jed, zatorej so bile na vrsti tufahije, ki so Srečku, ko jih je včeraj zagledal na mizi, narisale en tak prisrčen nasmešek na usta.

Poleg tega, da so dobre, so pa tudi enostavne pri pripravi. Zanje potrebujete:

Polenta gustosa …

… hmm, od marca vam nisem nič napisala, zadnji recept je s poletno in glej ga zlomka, po dolgem premoru zopet recept s poletno. No, to samo dokazuje mojo pripadnost italijanski kuhinji na katero prisegam veke vekomaj pika. In ker se je moja zbirka kuharskih knjig povečala za nove tri italijanske in ker sem končno pridobila v last mašino za pripravo testenin, pričakujte v tem zimskem času, ko se lahko malo bolj posvetim kuhi, večino italijanskih receptov.

A zakaj mi je tako pri srcu, kuhinja italijanska? Ker je okusna, lahka in preprosta. In ker Italijani vedo kaj je to užitek in uživanja. In tako vam danes predstavljam polento gustoso, ki sem jo pripravila predvsem zato, ker imam v skrinji zalogo jurčkov, ki smo jih nabrali poleti. In se vam že v naprej opravičujem zaradi fotografije … preden sem utegnila pofotkati, je polente zmanjkalo. Vam pa lahko zagotovim, da je prav takista kot na fotografiji, z razliko, da je bila moja pripravljana v okroglem modelu.

Aja, pa pečenico sem spustila ven, tako da vsi zapriseženi mesojedci dodajte še eno svežo na koščke narezano pečenico, za nas pa bo dovolj naslednje:

Polentna reciklaža …

… mhm, prav ste prebrali. Polentna, ne poletna, ker je s polento, ne s poletjem.

MNB (Moja Najljubša Bjonda, ki smo jo v zadnjem času prekrstili v Mili, občasn pa je tudi Šaci) pravi, da sem odličen kuhinjski reciklator in ima kar prav. Tudi sama sem vam že velikokrat povedala, da zlepa ne vržem ničesar stran in vedno vse ali pojem (zato me nekateri kličejo tudi kanta za smeti) ali pa porabim na takšen način, da potem pojeva oba, vključno s Ključno podrobnostjo. In oni dan je ostalo nekaj res nemarno dobrega domačega svinjskega kareja, ki sem ga uporabila v polentnem narastku.

Alora, najprej pripravite polento tako,

Zelenčki …

… oziroma gnocchetti z baziliko oziroma njočki z baziliko. Njočki pa zato, ker gre za res majhne njočke (na sliki ne delujejo tako majhni, kot v resnici so), v katere je zamešana še bazilika. Lahko jih naredite sami, če pa živite blizu bella Italia, jih lahko fletne in domače kupite v prvi štacuni. Skuhani so v borih petih minutah in zelo finega okusa. Zabelite jih s čimer vam paše, jaz sem jih tokrat z omako iz bučk, ki sem ji dodala zaradi Ključne podrobnosti še majhne popečene koščke svinjine.

Čebulo sem prepražila na oljčnem olju, nato pa vrgla noter koščke svinjine in jih fino popekla, da so postali fino hrustljavi. Dodala