Mučilne naprave …

Če verjamete v naključja ali v kakršnakoli znamenja, potem bi vam bil najin potep po Češki zagotovo grozljiv. Zakaj? Že od samega začetka poti so naju spremljale mučilne naprave ter nazoren prikaz delovanja in uporabe le-teh.

Nehote sva se z mučilnimi napravami najprej srečala v Brnu na gradu Špilberk, kjer ti skozi razstavo predstavijo zgodovino mučenja na gradu. Od tistega srednjeveškega, ko so uporabljali natezalnice (ste vedeli, da so človeka raztegilni do 30 centimetrov, vmes pa so ga še malo žgali na najbolj občutljivih mestih?), pa orodja za stiskanje prstov na nogah in rokah (to je bila najbolj blaga oblika mučenja), do naprav za zalivanje z vodo, kjer si se  fino dušil, medtem, ko so ti privezanemu zlivali vodo v usta, ipd. Pri tem si lahko med vsako zbirko preberete navodila, ki so jih imeli izvrševalci mučenja, ki so bila sila natančna in so omogočala res dolgotrajno in boleče mučenje. Če je žrtev med mučenjem prehitro preminila, so bili izvršitelji celo kaznovani.

Natezalnica

Sama premorem preveč empatije in mi te stvari nekako niso zanimive. Ob vsem prebiranju in gledanju začnem fajn trpet, saj si vse skupaj predstavljam preveč v živo.

No, za namenček pa te v zadnjem delu popotovanja po gradu popeljejo še v grajsko ječo, kjer si lahko ogledaš prostore v katerih so imeli zaprte najhujše jetnike. Med njimi so tudi takšni, prostori namreč, kjer nihče od zaprtih ni preživel več kot dva meseca, saj je bil vklenjen v železje, brez svetlobe, z minimalno količino vode in tu pa tam kakšnim koščkom kruha. Grozljiva rekonstrukcija vas popelje skozi zgodovino ječe vse tja do druge svetovne vojne, ko je imel tam svoj štab tudi gestapo.

Z mučilnimi napravami sva se zopet srečala v Pragi, kjer sva pred Karlovim mostom naletela na muzej mučilnih naprav, ki se bohoti v štirih nadstropjih. Tam z grozo ugotovite, da so zadnje mučilne naprave uporabljali v Evropi še v 19. stoletju ter spoznate različne oblike mučenja. Meni najgrozljivejša je bila lesena piramida, na katero so nataknili kaznjenca in ga pustili, da je počasi drsela v njegovo drobovje ter body cage (na sliki spodaj).

Po ogledu tega muzeja, za katerega mi je bilo žal, da sem ga obiskala, ker me je zopet dajala empatija, sem bila prepričana, da sva z mučilnimi napravami končala, ampak glej ga zlomka, z njimi sva se srečala že naslednji dan na Praškem gradu oziroma v stolpu Daliborka.

Rdeča nit pa se sploh ni pretrgala pri izstopu iz Češke. Nadaljevala se je kar doma, v Sloveniji. Na poti proti domu sva se namreč ustavila še pri Zdrawcu v Savinjski. Meeting point je bila Zmajeva votlina. Ambient se diči s krasnimi poslikavami coprnic nataknjenih na kole …

Že res, da tu pa tam za kakšno zaključeno družbo pošlogam ter scopram kaj za pod zob, ampak, če samo pomislim, kje bi pristala, če bi se rodila kakšno stoletje ali tisočletje prej …

 

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... popotniško and tagged , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Mučilne naprave …

  1. zdrawc says:

    najmanj na grmadi

  2. zdrawc says:

    P.S. V zmajewi je tudi električni stol, vendar ne trese več, je šlo preweč štroma

  3. luka says:

    ej kako se reče tisti palci ki ima bodice na obe strani, pa ti to dajo okrog vratu in ne moreš govorit?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s