Kreature …

… s Ključno podrobnostjo sva se v soboto zvečer odločila, da odmahudrava na kopanje … kar pomeni … prideš, se okopaš (beri plavaš), se osušiš, spiješ pivce in greš … ker ne marava gužve, še manj vročino, sva se odločila, da greva zvečer, na uri je torej kazalo 18.30 …

… z vespolino sva se odpeljala do Debelega Rtiča v kamp, kjer sem bila nazadnje kakšnih pet let nazaj … kljub temu, da že osem let živim na morju, redko zaidem v turistični sezoni na plažo … sončenja ne maram, gužvo še manj, v vodo pa me težko spraviš, ker pač plavanja nikoli nisem kaj prida oboževala …

… z grozo v očeh sva ugotovila, da je kljub pozni popoldanski uri, na plaži še vedno precejšnja gužva … zato sva namesto na načrtovanem pomolu končala kakih 100 metrov pred njim, kjer je bilo še najmanj ljudi … po namakanju, sem prva prilezla iz vode in odpujsala iz sence na sonce, torej med gužvo, da se posušim … medtem, ko sem čakala na Ključno podrobnost, nisem mogla, da ne bi ujela na uho glasnega razlaganja prve sosede za mojim hrbtom svoji mami … debata je tekla o tem kakšen motiv naj naslika svojim pamžem na steno in o tem kakšen motiv jim naj nariše na torto … sedela sem tam cca 10 min … v 10 minutah je bil pogovor približno non stop isti:

“Kaj misliš o Pu-ju?”
“Hmm.”
“Kaj ti ni všeč? Meni je všeč. Pu je ok. Jaz bi ga še zdaj imela. Kaj ti ni všeč?”
“Ja, je vredu.”
“Kaj ti ni všeč? Pu je večen, kot Smrkci. Ali se tebi ne zdi? Kaj ti ni všeč? Meni je Pu res vredu, še zdaj bi ga imela. Pu-ja se človek ne navliča.”
Tišina
“Pu je res taka večna zadeva za otroke. Kaj ti ni všeč? Meni je ful všeč.

… in tako v nedogled … z vmesno obrnjeno ploščo:

“Veš, mi je prijatljica sprintala motive za na torto. Ne vem točno kaj bi dala. Nekaj iz pravljic. Kaj ti praviš?”
“Ne vem.”
“150 motivov mi je sprintala. Kaj ti misliš? Ti motivi iz pravljic niso vredu? Meni so všeč. Kaj tebi niso všeč?”

… in tako zopet v nedogled …

… ko se mi je Ključna podrobnost pridružil je bila debata še vedno ista in tudi ni bilo slišati, da bi se kaj kmalu končala … raje sva se umaknila v kafič zraven plaže  na pivo … če človeka ne moreš preslišati, mislim da je bolje, da se umakneš …

… sediva tako v kafiču, celem zanikrnem … tla verjetno še niso bila pometena v letošnjem letu … natakarja ni, ker ravno večerja … za sosednjo mizo … in se ne da kaj prida motit … stopiva v kafič in naročiva natikarci za šankom … malo zajetna bejba v oprijetem tigrastem trikoju, ki že zelo poka po šivih in je prijetno popackan v tistem stilu, ko hitro ugotoviš kaj se v kuhinji kuha … odpujsava nazaj na zanemarjeno teraso, ko zaslišiva kričanje … deset metrov stran od naju je zasidrana familija … vsem na plaži morajo povedati, da so glavni, ker so na morju … moška kreatura se valja po deki, ki sta jo verjetno že babica in dedek prevažala v avtu za tovrstne potrebe, kadi in se praska po svojem velikem lampu … pri tem vsake toliko poredno požgečka po joškah svoj partnerko, ki je tega silno vesela, kar izraža z glasnim krohotom … ko vidijo, da so opazovani, se njihova predstava še samo potencira … moška kreatura začne izvajati sklece, ženska pa se mu še bolj glasno krohota, na koncu pa se mu pridruži z dviganjem svoje celulitaste in viseče riti … sama nase sem vse bolj jezna, ker jih ne morem ignorirati, oni pa vedno bolj veseli, da jih opazujem … moj čuden pogled nagradi moška kreatura z glasnim prdcem, ki ga hitro preglasi krohot ženske kreature …

… moj interes preusmeri druga moška kreatura na pomolu, ki skoraj doživi živčni zlom, ko mimo pomola pribrenčita dva čolnička, ker sta mu baje splašila vse ribe …

… in potem se nekateri čudijo zakaj ne hodim na plažo … na plaži je lepo … predvsem pozimi … ko je edini zvok, ki ga slišiš, zvok morja in vetra …

…