Pišče iz Škorca …

Ko je moja malenkost zapustila prvič rodno grudo in se napotila v Maribor, tam na Vrbansko med vinograde in njive, je bil to čas, ko so prvič uvedli študentske bone. O kuhi nisem imela pojma, kamoli, da bi me to količkaj zanimalo, pa tudi precej špurava sem bila, bone pa smo takrat dobili za borih 20 do 40 tolarjev. Tako sem se prve mesece prehranjevala bolj kot ne z dunajci in pizzami. Ampak ker od viška glava boli, je mene namesto glave začel boleti želodec. Roko na srce, tudi tisti dunajci in pizze niso bile ravno neke vrhunske kakovosti temveč bolj kot ne v starem olju viledam podobni ocvrtki oziroma tiste buhtelj pizze, ki so bile na sredi še malo surove. Pa smo enkrat na zimo odkrili Škorca, tam pri tržnici. To je bila ena taka zelo kjut pizzerija, z zelo kjut natakarji in še bolj kjut ponudbo hrane preko študentskih bonov. Poleg pizze si dobil solidno skodelico solate, v meniju pa so imeli še zelo fine lasagne ter piščančja prsa gratinirana s špinačo in sirom. Ponavadi so vrteli Jovanottija, za mizo pa smo bili pripravljeni čakati tudi več kot pol ure, pa ne zaradi Jovanottija, temveč zaradi kakovosti in kvantitete ponujenega.

Škorec je že dosti, dosti let zaprt. V bistvu so ga zaprli še v času mojega študija v Mariboru in zdaj je tam menda nek butik, se mi zdi, lahko pa se tudi motim. Zakaj so ga zaprli ne vem, kot tudi ne vem zakaj se mi je oni dan, ko sem tuhtala kaj naj pripravim na hitro za kosilo, prikradla med misli tista njihova glinena posodica s piščančjimi prsi gratiniranimi s špinačo in sirom. Kar dobro sem zadela Škorčevo različico, ki smo jo s kruhom pomazali.

Žal nisem imela dovolj časa, da bi uporabila svežo špinačo, ki jo, če boste recept preizkušali, priporočam. Drugače pa je šlo vse skupaj takole:Piščančja prsa sem razrezala na večje trakce ter jih popekla na žlici masla. Nato sem v isti ponvi raztopila zamrznjeno špinačo ter ji dodala malo muškata, lonček kisle smetane ter strok strtega česna. Piščanca sem naložila v pekač, čezenj prelila špinačo ter vse skupaj nadevala s sirom, potisnila v prej ogreto pečico na 220°C za 15 minut, ugasnila pečico, pustila notri še pol ure, da se je pišče lepo prepojilo ter servirala. Edino na Jovanottija sem pozabila, pa bi bilo skoraj enako kot v Škorcu.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s