Zima in ponos …

… je že tako, ko človek jamra kako pogreša zimo s snegom, ker že 13 let živi tam nekje ob morju, da potem dobi te zime malo preveč. Skratka, smo šli v Bamberg, po pivo kakopak, v najhujšem. 15 cm snega na avtocesti, plugov od nikoder, snega pa vedno več in vedno bolj, pa še dosti vetra in posledično zametov. In sem bila ponosna prvič nase, ker sem v takem kombi vozila …

… pa smo po enajstih urah vožnje, no pluženja in čakanja v koloni, ko smo vmes z zelenim čajem iz termoske čistili led z brisalcev, prispeli v Bamberg. No, ni bilo tako. Najprej smo se ustavili v Buttenheimu (to je med drugim tudi rojstno mesto gospoda Levi´sa). Hrane še niso imeli, ker ura še ni odbila enajsto, Levi´ske nas niso zanimale, so pa imeli pivo, ki nas je in bilo je prvo in je pasalo, namesto kave. Tisto imajo itak zanič.

… pa smo nato razložili prazne zaboje in sode, pa je ura odbila dvanajsto in čas je bil za drugo pivo, pa tudi za malo močnejšo malico, ki se je odrazila v nekem posebnem krompirju iz ponve, podinstanem skupaj s slanino in sirom. Je bilo dobro, kot tudi bockbier.

… pa so šli nalagat polne zaboje in sode, pa so mojo malenkost najprej odpeljali  proti staremu mestnemu jedru, malo na božični sejem pogledat. Vse kar je bilo tam uporabnega je bila stojnica z začimbami in stojnicami z würsti. Sem pojedla kar cel par v sveži kajzerci z zenfom. Mater so bile dobre. Potem sem še pogledala v knjigarnah, kaj imajo zanimivega, kupila nekaj zanimivega in pa jo peške z bulerji in gamaši na nogah odplužila nazaj. Mater me je zanohtalo. V prste na nogah in v prste na rokah.

… so polne zaboje in sode naložili, pa je bil čas za še eno pivo. Direktno iz lesenega soda, saj veste, tisti, ki ste že bili tam – ungešprudelt.

… pa smo spet šli nazaj, proti staremu mestnemu jedru, ampak tokrat ne peš, temveč z busom. Pa so pri Svetlani imeli vse mize rezervirane in je splaval moj divjačinski golaž s špetzli ne vem kam in sva malo slabe volje odplužila do Schlenkerle. In je bil Ključna podrobnost trmast in sva mizo dobila. In je bila tam, moja najljubša rauchbierovska kelnarca. Cela v črnem, s črnimi lasmi kot saje, skuštranimi kot sraka in v belih nogavičkah. Je zopet gledala grdo kot ris, jaz pa sem se ji toliko nasmejala. Ampak je prinesla, tista dva dimljena, pa zraven dva krožnika. Na enem polnjena čebula v dimljeni omaki, na drugem zajeten kos reberc z zeljem in knedlom. Pa smo še malo s tistimi, ki so za isto mizo sedeli nazdravili in ko smo odšli se je rauchbierovska kelnarca nasmehnila, potem pa dalje grdo gledala kot ris.

… pa smo šli nazaj na bus in se vozili dosti, dosti časa. Toliko časa, da že nismo več bili prepričani, da smo na pravem busu in toliko časa, da je moja malenkost z odprtimi usti in kinkajočo glavo zaspala in se zbudila malo pred ciljem.

… pa je bil čas za naslednje pivo. Sicer ni bilo slabo, pa tudi kaj prida dobro ne. Pa tudi prostor ni bil preveč domač in prijeten. In smo kaj hitro odpujsali. Spat. Kot se spodobi, če človek dela 10 ur, potem pa vozi po snegu 5 ur in potem še spije pet velikih piv in vase spravi dosti krompirja, en par würstov in velika svinjska rebrca. Dovolj, da je drugič ponosen nase, preden se spusti v dremež.

… in potem se zjutraj zbudi in zmaže tisti dve domači kajzerci s putrom in bi še eno, pa ve, da bi bila preveč. Potem celo pot nazaj spi, pa vmes poje še en zajeten golaž s knedlom, pa spet celo pot spi. Pride domov, se stušira, si natakne nasmešek na svoj zmatran fris in gre za svoj ljubi šank. Pa ne pit piva, ampak ga točit, kot tudi kuhat kavo, čajčke in ostalo kar sodi zraven. In je tretjič ponosen nase, ker dela to z veseljem in ga ne moti, da je malo skurjen.

… pa je ves ponos bil zaman, ker sem bila zelo neponosna nase, ker sem fotoaparat doma pozabila. Ampak, bi rekel moj sošolec Simon: “Kaj boš fotkala, lepe stvari ostanejo tukaj?” ter pokazal na glavo. In še prav ima.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično. Bookmark the permalink.

One Response to Zima in ponos …

  1. vanja says:

    Ha, zadnje čase pa vsi v pirovske kraje potujemo. Jutri grem pogledat kako delajo Guinness.🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s