(Ne)zgode in nezgode – 3. del

Kje smo ostali?

Aha, če ne bi spregledali pomembnega dejstva …

V bistvu ga nismo spregledali, le upali smo, da bodo morda pričakovanja obiskovalcev, ko bodo videli kako je lokal opremljen, pogledali meni in začutili ambient, drugačna kot v navadnih kafičih po trgovskih centrih. No, seveda temu ni bilo tako.

Celotno osebje pripravljeno, mize obložene z izbranimi sladicami, prijetna glasba. Predviden čas otvoritve 11.00.

No ja, ni bilo vse pripravljeno. Delavci na terasi so zaključevali zadnja dela in vhod s terase je bil posledično odprt. In ker so bile že od 09.30 odprte tudi “rampe” parkirišča, na parkirišču tik pred našim lokalom pa postavljen gromozanski šotor, v katerem so delili zastonj hrano, se je že minuto po pol deseti tam trlo ljudi. In ker je bila v šotoru  zastonj hrana in nekaj malega pijače, so ob 09.32 začeli k nam družno prihajati vsi po vrsti na KAVOOO!!!

Pozabi sladoled, pozabi domač jogurt, pozabi sendviče, pa hišne čajčke: “Hočemo kavo!” In to ne kavo, ob kateri posediš, prigrizneš dobrote, ki se ponujajo na mizi. Ne, kavo, ki jo spiješ v petih minutah, poleg pa izprazniš vse kar ti je všeč na mizi, če pa ti ni všeč povprašaš zmedeno osebje: “A kaj bolj dobrega zastonj nimate?”

Počutila sem se, in verjetno z mano vso osebje, ki je delalo, kot kura, ki so ji odsekali glavo. V roku 15 minut je bila terasa, na kateri so delavci še vedno delali zaključna dela, polna ljudi, notranjost je pokala po šivih in vsi so hoteli KAVO. Če vam samo namignem, da smo nato v celem dnevu prodali 6,5 kg kave, potem si tisti, ki imate vsaj malo izkušenj lahko predstavljate kaj se je dogajalo.

Vseeno smo nekako želeli ukrotiti zadevo, ki je uhajala iz rok. Iz kuhinje smo poslali pladnje z grško solato ter zelenjavo z omakicami. Uf, kaj hujšega. Stare mame so bile ob pogledu na korenček in zeleno, zgrožene, da o solati niti ne govorim. “Kako pa to, da kava danes ni zastonj?” se je slišalo od tu in tam. “A to zelenjavo imate namesto rož?”

Okoli desete so prišli  varnostniki z željo, da naženemo ljudi iz lokala, saj je uradna otvoritev šele ob 11.00. “Aha, ja no, če vam rata, kar izvolite.”  Ni jim ratalo, niti niso poskušali. So pa seveda naročili KAVO.

“Vino, bi morda kdo vino?” “Ne, kavo bi.” “Ivan, kaj hudiča si nam storil s svojo KAVO!!!”

Ampak pozabimo KAVO. Vmes je zmanjkalo elektrike in posledično tudi KAVE. Ko se je le-ta vrnila (elektrika, ne kava) je zatrokiralo ordermane, ki že itaq pred tem niso več uspeli metati ven toliko naročil naenkrat, pa tudi blagajnam se je utrgalo in niso več delale. Lokal pa nabit. Kaj zdaj? Nič, računaj brez računov, kaj naj drugega. Seveda, kaj naj drugega in razloži to inšpektorici, ki se je v prav tem času pojavila na vratih in obenem omenila, da KAVO imamo pa dobro …

V bistvu se od tistega dne ne spomnim ničesar več. Vem samo, da sem stregla KAVO po dolgem in počez s povitim prstom. Vmes sta prišla na obisk Mama Zinka in Ata Jože, skupaj s sestrično in možem, ki sta ju pripeljala in takrat sem prvič zajokala kot malo dete. V bistvu me je prvič sesulo. Sesulo je tudi Atana Jožeta, ki še zdaj misli, da imamo v lokalu vsak dan tako nabito in me prosi naj si najdem drugo službo, ker tako mi pa pri teh letih res ni treba garat.

Postavila sem se nazaj na noge in nadaljevala s KAVAMI.

Če mislite, da se je na večer in proti polnoči kaj umirilo, se motite. KAVE so še vedno prevladovale, dopolnile pa so jih še vroče čokolade in kakavi.

Na nogah sem bila že cca 18 ur, jedla nisem nič in naslednje stvari, ki se je spomnim je budilka, ki me je zbudila ob šestih zjutraj. Zbudila sem se v znoju, bilo mi je slabo, tresla sem se kot šiba na vodi in Ključna podrobnost me je zalival z vodo (beri, prepričeval naj pijem vodo) kot rožo … Svoje telo sem prosila naj zdrži in da je že dovolj, da imam porezan prst in da si res ne morem privoščiti, da padem skupaj in končam v bolnišnici. Nekako me je ubogalo. Spravila sem se na noge, v avto in nazaj proti lokalu.

In ne, kave si nisem želela.

Ampak, kaj je vse ostalo, kar se je še zgodilo proti vsem kavam prvega dne …

p.s. Ah ja, spomnim se še Klimbreža, ki je seveda, hvala mu, pil pivo in mi trobezljal kako nam je fauš, ker imamo takšno gužvo. Istočasno sem upala, da se na otvoritvi ne bo pojavič več noben prijatelj ali znanec. Zakaj? Ker ni bilo več nič tako kot smo hoteli.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... škavace. Bookmark the permalink.

11 Responses to (Ne)zgode in nezgode – 3. del

  1. vanja says:

    Grozljivka, kaj naj rečem. Ne Kruha in iger – Kave!!

  2. Karmen says:

    Šalamun je kriv, ko je napisal: “D mi že kave, mater ti Cankarjevo!”

  3. Karmen says:

    Popravek, nekaj je požrlo dve črki: “Daj mi že kave, mater ti Cankarjevo!”🙂

  4. Emeta says:

    U ti pje! Vam se je pa res vse zrušilo. A samo -6 kg praviš? Marsikdo bi ostal na urgenci na umetni hrani. Dobri ste, da najdete novo energijo. pa saj vam drugega ne preostane, a ne? No, fino obračanje vetra v želeno smer vam želim.

  5. onkel PEPE says:

    1. Folk bo vedno konzumiral tisto, kar je vajen konzumirati in kar mu je všeč (tudi če mu v resnici ni) in ga boli đokica, kaj se ponudniku (v tem primeru Valewiji) zdi fensišmensi.

    2. Še vedno upam, da bo kak ponudnik zapopadel, da je edina kulturna porcija kave vsaj pol litra. Pol se pa v miru zagozdiš nekam v zatišno lego in zadovoljno brenčaje ležeš jajčeca.

    3. Aja, pa oplemenitenje kave z raznimi aromami in dodatki je dobrodošlo. Kostanjev med recimo rula. Luštreka v kavi pa ne obrajtam preveč. Čeprav je menda nenadkriljiv za v govejo juho.

    4. Sama višja previdnost ti je pohabila levi kazalec in obvarovala desni sredinec.

    5. …pridem…

  6. maxxi says:

    Očitno sem imel spet prav, da se na otvoritve NE hodi. Sva pa mimo prišla v soboto. O Vale pa ne duha, ne sluha … Več pa na 4 oči, da ne bo kdo užaljen 😉

  7. Vale says:

    @maxxi, zakaj bi bil kdo užaljen. Sama vem, da marsikaj ne štima in štimamo in se samo vesela vsake kritike. Sicer pa sem tam ponavadi v popoldanskih in večernih urah🙂

  8. Matilda says:

    Draga Vale! Prebrala sem Glacial odisejado in nekako podoživela avanturo /sodelovala pri postavitvi par ambientov/ in to je nekaj tako nepredvidljivega /če nisí profi-puta dva; nisem profi/ da je mnogolkrat surealistično. Ampak, gost je tisti che conta, v nasprotnem primeru prirejaš večere doma. Obiskala sem Glacial parkrat in napredek je vieden. Aperol spritz je korekten;) Moj seznam je dolg ampak kostruktiven, naslednjič te pocukam za rokav; se ti va?! Želim ti vse najboljše.

  9. matilda says:

    Draga Vale! Prebrala Glacialovo otvoritveno odisejado in podoživela stres otvoritev /sodel lovala pri nekaj postavitvah ambientov-nisem profi/ ampak na koncu quello che conta je gost in mnogokrat je le-ta nekdo, ki si ga ne predstavljaš v najbolj divjih sanjah /na svoji vrtni zabavi ne bi imel šans;)/ Lokal sem obiskala parkrat in zaznala napredek, ampak seznam gosta imam. Se ti va, te naslednjič pocukam za rokav?! Vsekakor ti želim, da realiziraš svojo zgodbo

  10. Vale says:

    Pocukaj Matilda, pocukaj, bom bila vesela🙂

  11. matilda says:

    Porkiš, sem mislila d komentar ni šel skozi…ajde naslednjič pocukam…ampak zadnjič si se nasmejala;-) Suhcena ampak nasmejana.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s