(Ne)zgode in nezgode – 1. del

… oziroma kako smo, brez skoraj vsakršnih izkušenj,  odprli kavarno, slaščičarno in ambient bar, kaj vse se nam je zgodilo in se nam še dogaja ali na kratko kako sem telebnila na glavo in se postavljam na noge.

Lahko bi začela z julijem 2009, ko sem se odločila, da se lotim tega “podviga”  oziroma, da pomagam znancu, za katerega se je na koncu izkazalo, da je moj sorodnik, odpreti vse skupaj. Ampak bom preskočila teh nekaj mesecev in začela v marcu, nekaj dni pred otvoritvijo, ko bi moral lokal biti  do konca opremljen, mi pa pripravljati sladoled, vaditi cocktaile, peči palačinke, ipd. No, pa ni bil. Lokal opremljen namreč. Električarji so še vedno vlekli elektriko, voda še vedno ni bila pitna, skozi streho je zamakalo, terasa še zdaleč ni bila podobna terasi, kuhinja pa čisto neopremljena. Do otvoritve je bil še teden dni.

Pet dni pred otvoritvijo je iz bella Italia pripotovala mašina za sladoled, malček za njo pa še zmrzovalnik za sladoled. Mašina ni delala, ker jo je bilo treba preklopiti na “našo elektriko”, ko pa smo odprli škatlo v kateri je bil zmrzovalnik se je zaslišalo iz vseh ust, ki so bila prisotna samo: “WTF????” Bella Italijani so namreč nov zmrzovalnik dali na kamion brez stiropor ali kakršnekoli druge zaščite. Pač posadili so ga v karton, ga vrgli na kamion, na katerem je med prevozom še parkrat padel na eno in drugo stran in prišel v Slovenijo potolčen bolj kot če bi se boril z Dejanom Zavcem. Poleg tega je imel polomljen ventilator in zjeban kompresor (se opravičujem na zjebanosti). Kako lepo, pet dni pred otvoritvijo, ko bi morali kuhati in hladiti sladoled na polno, ostanemo brez zmrzovalnika.

V približno istem trenutku, ko smo vsi zijali: “WTF???” je priletel drugi klic, da je zmanjkalo miz in stolov, ki smo jih izbrali za teraso ter da jih lahko dobimo najhitreje tri dni po otvoritvi. “Oh, super”, otvoritev brez terase, “najboljše, da ljudje kar po tleh čepijo in jih prepričamo, da imamo azijski vrt.” Medtem so postavljali kavč v lokalu, pri katerem smo ugotovili, da ni takšen, kot bi moral biti: “Ok, reži kavč tam in tam, pa tam ga malo skrajšaj.”  “Ok, ni problema, vendar ne bo končan jutri ampak mogoče na dan otvoritve.” Sočasno so dobavitelji že dostavljali prvo blago, ki ga seveda zaradi gneče in vseh del, ki so še potekala v lokalu, enostavno nismo imeli kam postaviti. Dragocene flaše viskijev in konjakov so stale sredi hodnika in samo upali smo lahko, da jih kakšen mimoidoči ne bo pobral (in začuda jih ni). Kozarci in ostali pribor se je prestavljal vsak dan na teraso lokala, pa zvečer spet nazaj v lokal. Kuhinja je bila natrpana z brezalkoholnimi pijačami, itd.

Tri dni pred otvoritvijo bi moral čistilni servis narediti generalko, pa še vedno ni bila izvedljiva. Vseeno smo vsi, ki smo bili pri projektu skoraj od samega začetka, zavihali rokave in se lotili čiščenja ter postavitve šanka. Bila je sobota, torej tri dni pred otvoritvijo. Tam okoli druge popoldan sem za vse pripravila sendviče in v trenutku, ko sem hotela odložiti nož, opazim, da iz prsta prav pošteno teče kri. “Ah, malo sem se urezala,” si mislim, nakar ugledam blazinico prsta, ki se še samo malo drži osnove. Končala sem na urgenci, s petimi šivi in longeto ter s prvimi solzami v očeh: “Kako hudiča bom naredila še vse kar je potrebno s fiksiranim kazalcem na levi roki, da o tem, kako bom pripravljala prigrizke za otvoritev niti ne razmišljam?!?” Čeprav so vsi okoli mene zatrjevali naj se ne sekiram in da bo še vse ok, moji občutki niso bili ravno pozitivni in na svojo žalost se je izkazalo, da so bili kar pravi …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... škavace. Bookmark the permalink.

2 Responses to (Ne)zgode in nezgode – 1. del

  1. Kitty says:

    Če ne bi v prejšnjem postu napisala, da vam je uspelo odpreti, bi nas zdaj fajn stiskalo v želodčkih zate, tako bomo pa menda preživeli – če ste že vi🙂

  2. Karmen says:

    Tole je pa čist filmsko! Upam, da te prst ne boli več.

    Žal v soboto nisem mogla priti, ker smo bili do poznega večera v studiu in sem šla crknjena samo še spat v Piran.

    A veš kako pravijo: “slab začetek, dober konec”.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s