Dan, ko se mi je do konca zmešalo …

Kot vedno pred takimi zapisi opozarjam, da gre za subjektivno izpoved avtorice bloga. Vse osebe in dogodki so resnični. Zapis ni primeren za otroke in mladostnike mlajše od 18 let. Zapis vsebuje slovnične napake in nekaj brezplačne propagande.

Coprnica

Coprnica

Bilo je krasno sobotno jutro in odpujsala sem proti omiljeni oštariji, da dam še zadnji pečat na dokončno odločitev, da se odpravim v gostinske vode in zapustim birokratsko akademsko življenje. Popoldan sva s Ključno podrobnostjo imela rezerviran za kosilo pri Biftijevih, zato sem pred odhodom na K5, kjer domujeta, namočila ričet, za katerega sem vedela, da bo prišel še kako prav v nedeljo zvečer. Bil je namreč tudi dan, ko so naši vrli košarkarski fantje prišli v polfinale in nekako smo upali, da bi znali odskakljati  v finale.

Kot privržena pivoljubca, sva na povabljeno kosilo pritresla buteljko izbranega piva – Pater Lieven Brune, ki je služila kot aperativ. Ob izvrstnem kosilu smo grla poplakovali z Nikšičkim, zaključili pa z Mr. Jackom. Ključna podrobnost se je odločil, da bo polfinale spremljal v omiljenem kafiču, sama pa sem po Mr. Jacku postala rahlo omotična in se mi ni dalo drenjati, zato sem raje ostala na K5 in krulila Biftiju v rog.  Do pričetka tekme sva s Fifo navrgli še par pametnih, ki so na okno pritegnile sosedo, ki naju je z odkritim zanimanjem poslušala (beri prisluškovala). Tekmo sem poplaknila z roza slonom, kar navkljub občasnemu kruljenju ni pomagalo našim do zmage. Medtem je Fifa padla v globoko meditacijo, ki se je s stopnjevanjem moje in Biftijeve živčnosti ob gledanju tekme samo še poglobljevala.

Razočarana od poraza sem odpujsala s K5 proti omiljenemu kafiču, kjer sem našla za šankom še par depresivcev, vključno s Ključno podrobnostjo. Med modrovanjem in odkrivanjem razlogov za poraz so žalostni povedali, da bi se v primeru zmagale takoj odpeljali na Poljsko pogledat finale, tako pa iz tega potovanja ne bo nič.

“Hja, pa gremo na Oktoberfest, če že na Poljsko niste šli,” sem rekla bolj sebi v brk.

Podrobnosti naslednje minute, ki je po tem, v brk brundajočem stavku, sledila, se ne spomnim. Vem samo, da sem rekla Miji naj ne razmišlja kaj bo v ponedeljek in se spravi v kombi. Odpeljali smo še do votline, kjer sva pograbila vsak svojo jakno in fotoaparat,  zlezli v kombi ter šli. Ura je bila ena zjutraj.

Na Jesenicah sem se odločila, da se mi spi, zato sem zlezla v prtljažnik kombija, se udobno namestila in v trenutku me je zmanjkalo. Iz zvočnikov sem občasno zališala še Lemmy-a, tu pa tam, pa sem iz prtljažnika proti zadnji vrsti sedežev podalo kakšno pivo, ki smo ga dobili pred odhodom v München. Zdelo se mi je, da je minilo samo par minut, ko je kombi ustavil in na vprašanje: “Kaj vozim dalje?” sem dobila odgovor: “Stara, pa mi smo že v Münchnu.” Ura je bila šest zjutraj.

Kaj vse se je dogajalo potem do desetih zvečer, ko smo odpujsali nazaj domov in na poti domov … ehkm … no, morda kdaj drugič. Je že tako, da lahko spijem hudiča in pol, ampak vedno se spomnim vsega. Med drugim tudi tega:

  • da smo zrvnili kaj nekaj superc v Hofbräu-ovem šotoru, kjer smo celo dobili (beri smo si jo vzeli) mizo,
  • da mi varnostnik ni pustil plesat na Pevčevih ramenih,
  • da smo skakali po klopeh in nazdravljali vsej ostali na klopeh skakajoči množici,
  • da smo celo uspeli priti do drugega šotora, ki je bil zaprt,
  • da sem vmes malo zaspala in nimam pojma kaj so ostali počeli,
  • da sem kar naenkrat na glavi imela planšarski klobuk in izgledala še bolj čudno kot vsi ostali v lederhoznah in drindlih,
  • da so bile klobase dobre,
  • da je vse skupaj preogromno zame, vendar mi ni žal, da sem bila tam in da bom mogoče nekoč, ob kakšni podobni priliki spet šla,
  • da smo Oliju slikali in poslali napačne joške,
  • da so Kitajci v lederhoznah in drindlih čisto bizarni,

Skratka, vrnili smo se danes zjutraj okoli tretje in ko sem Fifi poslala mail, da smo živi in zdravi, mi je prijazno odpisala:

“Stara moja, ne vem, kako to, da sem zamudila prelomni trenutek, ko se ti je do konca zmešalo …

Ampak draga Fifa, povem ti, to še ni konec!

Alleš ok!

p.s.  Natanko takole izgleda oktoberfestovski čredni nagon, pri katerem imaš dve možnosti:

1. Čim prej spiz*** stran.
2. Se vržeš v čredo in postaneš del nje.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... meni ljubo, ... popotniško, ... škavace and tagged . Bookmark the permalink.

4 Responses to Dan, ko se mi je do konca zmešalo …

  1. Milena says:

    nič mi ni blo jasno, ko sem videla zbrisan komentar iz fejsa na mejlu🙂
    zdej mi je.
    tudi prav.

  2. napo says:

    ekhm, ali je iz prvega odstavka razbrati, da nam na pir ne bi treba v minken, ampak u krčmo k zmešani čarovnci?! … rock’n’roll!

  3. kameleonka says:

    Hm, mogoče sem jaz tudi zmešana, meni se namreč napisano ne zdi nič takega, kar bi nakazovalo na to, da se ti je dokončno zmešalo.🙂

  4. Vale says:

    @Milena, ga nisem zbrisala, meni ga sploh ni hotelo objavit🙂
    @Napo, nekaj takšnega ja …
    @Onka, ti pa itak dobiš celo zgodbo jutri ob piru …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s