Baba na motorju …

Zadnjič me je prijatelj vprašal, koliko časa že vozim motor?  Od 2001 dalje, je bil odgovor, ki me je spomnil na vse moje zgode in nezgode v zadnjih osmih letih motoriranja … zapis bo dolg(ovezen), opozarjam že vnaprej, ampak meni ljub.

Že kot malo dete  sem  občudovala motoriste, sploh pa ženske na motorju in imela nekja v podzavesti, da bom tudi sama nekoč vozila eno od težkokubičnih mrcin. Začetek je bil klavrn. Ata Jože mi je v sedmem razredu kupil automatica. Srebrnega z žmigavci, ki je bil takrat hit sezone. Kot ga je kupil, ga je tudi prodal. Kompenziral, bolje rečeno. Za kubik drv je šel v Podgorje. Ata Jože je namreč nekege lepega dne opazil, da na Automaticu preveč divjam, pa je poklical prijatelja, kmeta, pobaral, če njegov sin rabi motor in sta se zdilala. Kmetu Automatic, Atu Joži kubik drv in miren spanec. Seveda je bilo to po tem, ko sem prišla domov s postrgano kožo na desni strani telesa in se zlagala, da sem se poškodovala pri plezanju ograje na bazenu.

In je minilo 15 let. Še vedno sem občudovala motoriste, sploh pa ženske na motorju in pristala v službi, kjer je večina sodelavcev ravno naredila izpit za motor in si nabavila svoje stroje. Pa sem prodala tiste delnice v Savi, ki sem jih kupila s certifikatom ter tako, mimogrede, vprašala sodelavca, ko sva ravno bila na kavi, kakšen motor mi priporoča kot začetniku. Pa je povedal, da tip tam za šankom prodaja dve leti staro viragico na jesen in da bi ta zadeva bila jako primerna zame. Kmalu zatem sva ga povabila naj prisede, beseda je dalo besedo in jeseni je zopet poklical, če sem še vedno pripravljena kupit njegovo viragico. Seveda. In mi jo je pripeljal. Tako je bila viragica pri hiši prej kot izpit.

Izpit sem nato prvič pogrnila, zaradi napačnega zavijanja iz dvosmerne v enosmerno ulico, drugič pa ga brez problemov naredila. Bil je november, osma ura zjutraj, dež, megla in celih osem stopinj. De ne govorim o prepirih z inštruktorjem, ki mi najprej ni verjel, da še nikoli nisem vozila motorja (automati ne šteje) in da ne delam izpita zaradi šminkerije.

In se je začelo. Z mojo viragico s fensi šmensi usnjenimi kufri, ki so občasno leteli tudi po zraku. Doma (beri Mami Zinki) sploh nisem upala povedati, da imam izpit, dokler se nisem lepega avgustovskega dne odločila, da jo mahnem z mojo novo dvokolesno prijateljico na Koroško. Tak lep sončen dan je bil, mene pa strah, ker je bila to moja prva samostojna malo daljša tura. Pa sem se pripeljala pred domače duri, kjer je sedela Mama Zinka, ki ni prišla k sebi še dve uri po tistem, ko sem ji vse razložila, Ata Jože pa je skakal okoli virage in brundal v brk, madona je lepa, koliko si pa dala zanjo? Samo? To pa ni dosti. Ja, lepa je.

V času viragice sem spoznala tudi Fifo. Povsod nas je bilo polno. Naju s Fifo, moje viragice in njene šedovke. Predvsem po Istri in istrskih zborih. Pa sem spoznala tudi Stanko, ki je takrat vozil močnejšo sestro viragice in mi je rekel, da letim kot sneta sekira. In je imel prav. Viragica je letela po klancu navzdol 135 km/h, jaz pa na njej, brez vsakega straha. Še tega nisem vedela, da ji je dobro namazati ketno na vsakih 500 do 1000 km, kaj šele, da je treba nadzorovati tlak v pnevmatikah. Tudi zadnje zavore nisem poznala, ko sem pa stisnila prednjo, je bila zavorna pot kar dolga. O takratnji opremi ne bi izgubljala besed, saj je bolj kot ne ni bilo. Čelada, primerna kvečjemu za na skuter, prevelika usnjena jakna, ki sem jo kupila od kolega, prevelike smučarske rokavice in usnjene hlače, ki bi se blazno podale na pevca skupine Village People.

Pa sem po dveh letih, ko so bikerski prijatelji začeli iz čoperjev presedati na razne potovalne in naked zadeve, začela tudi sama razmišljati o zamenjavi konjička. Ne vem zakaj in kje, nekoč, sem se zagledala v Yamaho Diversion. Seveda sem to zaupala prijateljici Fifi, ki mi je takoj povedala, da jo kani njen prijatelj na jesen prodati. V Poreču sem si jo ogledala in rekla, da bo moja ter nekega septembrskega dne, ko je bila na nebu mavrica, za katero sem bila prepričana, da mi bo prinesla srečo, šla po to mojo Diversonko, imenovano Diva. Bila je živo rdeče barve in že na prvi pogled me ni marala. Ko sem jo peljala testno po ulici navzgor se je skotalila po tleh in si odlomila ročko od sklopke. Za silo smo jo zašvasali nazaj, jaz sem odštela denar in jo odpeljala v Koper. Čez teden dni smo šli. Dva prijatelja s potovalnimi velikani (BMW Rt in Goldwing) ter moja malenkost na Divi na obisk na Koroško. Že na poti do Slovenj Gradca so zadeve smrdele. Najprej se je strgala zajla od števca. Tako nisem imela pojma koliko na uro peljem. Nato smo v Tuhinjski dolini naleteli na belo umorjeno mačko sredi ceste, ki je bila pošpricana z zelenim in oranžnim sprejem. In ko smo se iz Koroške odpravljali proti Opatiji, sem imela bližnje srečanje z mlado voznico v avtomobilu. Ne spomnim se ničesar drugega kot velikega poka in mojih misli: “U pič*** m***!!!” Potem sem ležala v rešilcu, reševalec me je spraševal po imenu, naslovu in podobnih zadevah, naslednji trenutek me je zdravnik zmerjal, kaj se grem in da če hočem adrenalin naj se odpravim nad 8.000  metrov, kjer mi bo zmanjkalo zraka … izpahnjen komolec in modrice po celem telesu. Baje sem naredila odlično salto z Divo, potem pa naju je odneslo vsako na svojo stran. Malo sem še z glavo rila po vlažni zemlji, zarotirala, naredila premet in obležala na hrbtu. Zahvalim se lahko vsej bojni opremi, ki sem jo imela tisti dan in mi je rešila kosti in glavo.

Ker sem trmasta, sem z denarjem od zavarovalnice, ki sem ga dobila po nesreči, šla v trgovino in kupila novo Divo. Tokrat srebrno. Mama Zinka je takrat žalostno ugotovila, da mi ni pomoči. Že čez dva dni sem odpotovala  s kolegico, vsaka na svojem konjičku, v Bosno, v Orašje, na zbor. Nori glavi nisva vedeli kam točno se podajava, ampak bilo je ludo in nezaboravno. Končalo se je s poroko, pa ne mojo. No, po pravici povedano, z ločitvijo, pa tudi ne mojo.

Srebrna Diva me je potem spremljala dve leti. Prepotovali sva še dosti Bosne, malo Srbije, Dalmacijo. Iz svojega sedla me je vrgla dvakrat. Obakrat na Hrvaškem in zaradi iste kozlarije. Težke roke na prednji zavori. Je pa res, da je naju je, ko je bila Diva še frišna, ravno iz trgovine, na parkirišu trgovine, zadel mlad voznik. Je šel vzratno, v avtu imel še tri kolege, da se malo pohvali s frišnim izpitom, pa še mama mu je prvič posodila avto. Je vrtel gumb na radiu, medtem ko je vozil vzratno in naciljal točno vame in Divo ter naju podrl po tleh. Je odletela ročka od zavore, pa auspuh je bil uničen in čelada, pa malo moje hrbtenice. Fant je malo jokal in upal, da ne bo klicala policije, na koncu pa podpisal zapisnik in s polnimi hlačami peljal avto domov mami.

Sva prevozili z Divo lepih 14.000 km in se odločili, da bi bilo dobro, da se razideva. Kupil jo je nek fantina iz Idrije, ne da bi pri tem opazil, da je treba menjati ketno z zobniki vred, da je auspuh fajn potolčen in rezervoar malo podrajsan. Sama se mu pa tudi nisem trudila kaj dosti razkrivati nepomembnih podrobnosti.

In je prišel, ravno pred Božičem, on. Čeprav so vsi rekli, da sem ga kupila zaradi Ključne podrobnosti, je edino Fifa vedela, da sem bila vanj zagledana že dosti, dosti prej. Ducati. Črn, z rdečim okvirjem. Čeprav vam nerada priznam, da mi je žal, da nisem kupila mat črnega.

Menjava iz Dive na Njega je bila kot da bi se presedla iz Cliota, ki sicer ni slab avto, v BMW-ja petico, ki je močnejši in dosti bolj športen. Če so pri viragi zavore prijele po 500 metrih, pri Divi po 100 metrih, pri Njem takoj. Enako je bilo pri pospeševanju. In me je hitro vrgel iz sedla. Tam na enem ovinku, polnem šodra, s pretežko roko na prednji zavori. Sem mu zvila vrat (beri bilanco) in ga tako ranjenega prišlepala iz Hrvaške (ne vem zakaj me moji konjički vedno mečejo po tleh tam) v Črnomelj. Še enkrat me je potem vrgel po tleh, pred vrati domače garaže. Pojma nimam zakaj. No, vem, ampak ne bomo se spuščali v podrobnosti. Ampak sva po dveh letih na ti.  Se rada peljeva in se odlično razumeva.

In kaj sem vam sploh hotela povedati?

V bistvu samo tole.

Izpit sem naredila 13 uro. Ko so mi ga na koncu izročili nisem vedela:

– kaj se zgodi, če premočno stisneš prednjo zavoro,
– kako se vozi po mokri cesti in po šodru,
– da znaki na asfaltu (zebre, oznake za smer vožnje, ipd.) drsijo in ni pametno zavirati na njih,
– kako se vozi po klancu navzdol,
– da je treba gledati ljudi v avtomobilih in predvidevati kaj bodo naredili,
– katera čelada je najprimernejša za mojo glavo,
– in še kup drugih reči.

… polno tega nisem vedela, ker mi nihče ni povedal. Zdaj, po osmih letih vožnje, po prevoženih 40.000 km, vem marsikaj. Vem tudi:

– da ne bom polagala ovinkov na način, da bi imela pobrušena kolena,
– da bom za vsak prevožen kilometer oblekla polno bojno opremo, pa tudi če je zunaj 35 stopinj,
– da se ne bom nikoli drajsala 100x gor in dol po enih in istih ovinkih ter preverjala na gumi koliko še imam rezerve,
– da se ne bom dajala z drugimi motoristi o tem kateri motor je boljši in kdo je pravi biker,
– in še kup drugih reči.

Upam pa, da bodo naše avtošole z inštruktorji na čelu postale bolj poučne (morda so že), kot so bile v času, ko sem izpit delala sama …

Tako je, če je baba na motorju.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... meni ljubo, ... razmišljanja and tagged . Bookmark the permalink.

12 Responses to Baba na motorju …

  1. _maxxi_ says:

    Hehe … dobra štorija! Kje so cajti ko je Diva zimovala pri meni in On prespal vikend???🙂

  2. Vale says:

    Hehe Maxi, se spomniš, ko si ročko menjal :-))) In seveda, še enkrat hvala za prezimovanje …

  3. M&M says:

    ej, super zapis, doživeto, pristno🙂

    ekola, na tem mestu javno priznam, da je “moj”inštruktor Rudi vreden naziva inštruktor. če ne bi s precej mokrimi urami vozila, bi se danes ustrašla vsakega dežja, pa še česa drugega tudi.

    pa veliko srečnih kilometrov še na Njemu! jaja, zasluži si veliko začetnico🙂🙂

  4. _maxxi_ says:

    Neki se spomnem o ročki ja … še bl se pa spomnem gratinirano pipiko v pečici po ročki😀

  5. klimbra says:

    Jap….tudi jaz se še kako dobro spomnim tvojih začetkov…….pa raznih polomljenih smerokazov…….

    Ja…..lepi cajto so bili…….upam, da se kmalu spet ponovijo.
    Vaju že močno pogrešam😦

  6. pervy says:

    po kolenu pa je ja vredu?!?!?!

  7. Vale says:

    @Klimbra trotl si kot vedno. Smerokazov nisem imela nikoli polomljenih.
    @Pervy, nisem rekla, da ni vredu :-)))

  8. emetadindon says:

    Ej, baba (sorry, prosila si), škoda, da si morala parkrat preizkusiti podlago na svojem telesu. Še dobro, da si tako preizkušala, da ni bilo huje. Fajn si povedala, kaj vse bi morali motoristi vedeti, preden gredo na cesto. Verjetno je tega še več. Za moje pojme je o tem vedno premalo govora (se pa res ne sučem v moto krogih, da bi poznala vso resnico).
    Srečno vožnjo še naprej!

  9. si. r. says:

    Ma prtenko si že vozla na tem svojem dučetu?🙂

  10. Vale says:

    @Emeta, redki so, ki je ne …
    @Sir, nisem, sem pa solato🙂

  11. emetadindon says:

    Se mi je zdelo🙂 Mimogrede – od kdaj pa imaš ovčke? Sploh nisem bila pozorna😯

  12. brane says:

    jest pa sem tudi še vedno začetnik..vse žmigovce sem polomu, pa špegli spljoh, pa uni blatniki, že tretji so na zverini, pa feltne so pretoučene, pa kolena zdrsana, pa luč je sesuta, pa gate so ble mokre, čelada smrdi, (to troje zadnje iz zadnje dirke)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s