Kamnolomi …

… reče Ata Jože kanelonom. Ampak tistim Koroškim, pa še v kakšni kuhinji po Sloveniji bi se našli, ko se spečejo palačinke, vanje se zavije mleto meso, potem se vse skupaj spanira in ocvre …

Cannelloni

Cannelloni

Pa se je pisalo leto 1992, ko sem staro leto praznovala oziroma novo pričakovala v Ljubljani na Vodnikovi pri Určevih. Če me kdo redno bere, je to takrat, ko sta Grega (pa ne Ključna podrobnost) in Johnny iz mojega tatarskega bifteka naredila pepelnik in ko se je Johnny prvič seznanil z resnico, da njegovega petelina ni odnesel ptičji abuh ampak ga je kar lepo pojedel v juhi, malo pa še pohanega … no, tistikrat je Levša pripravila zgoraj omenjene kamnolome in zdelo se ji je jako duhovito, da v vsakega drugega zavije namesto mesa suhe slive ali pa orehe. A ni hudič, da sem ravno jaz vedno dobila vsakega drugega? Ne vem zakaj, od tistihmal mi ti palačinkasto pohani kaneloni niso več dišali. Po pravici povedano mi nikoli niso dišali …

In se je pisalo leto 1998, ko sem se preselila v Koper in odpujsala malo v šoping v bella Trieste. Tiste cunje me nikoli niso kaj prida mikale, vsaj ne toliko, da bi dve uri hodila po štacunah in vlekla nase nekaj kar ne potrebujem. Sem pa kaj hitro ugotovila, da so italijanske delikatese polne zanimivih zadev in tako kaj kmalu uzrla na polici kanelone. Tiste Emiliane, tiste, ki jih že nekaj časa lahko kupimo tudi pri nas (ampak tistihmal se jih ni dalo), tiste, ki jih ne rabiš kuhat, ampak so že lepo skupaj zrolani in čakajo, da jih nafilaš, deneš v pečico in spečeš.

In se je pisalo leto 2002 ali pa 2003, ko sem spoznala Fifo. Čudno bitje vam povem. Dovolj čudno, da sva še dandanes prijateljici z velikim P, Biftijem in Otom (skratka z vsem, kar paše zraven). Občasno si greva tudi pošteno na jetra, večinoma pa pošteno na ramo. In se spomnim, da sem ji prvič, ko je pripujsala k meni na obisk oziroma spoznat Mamo Zinko pripravila za kosilo tele talijanske kanelone s skuto. Bila je navdušena in ne verjamem, da je navdušenje hlinila, ker tega ne počne, vsaj jaz je še pri tem ankol nisem zalotila, pa dosti ždiva skupaj …

Cannelloni di carne

Cannelloni di carne

Lahko bi vam zdaj pisala na dolgo in široko kako to zadevo pripravite, pa je čisto brezveze, ker na škatli vse lepo piše. Škatla ne premore namreč samo enega, ampak tri recepte. Vegi in mesne. Kakor vam ljubo. Pri nas so zadnjič prevladali mesni.

Zaupam naj vam le-to, da namesto bešamela uporabite kislo smetano pomešano z mlekom. Žlabudre naj bo toliko, da pokrijete z njo kanelone, ki se potem med peko še skuhajo do ravno pravšnje mehkote.

Toliko o kanelonih, ki jih ima rad tudi Ata Jože. Oboje. Vegi in mesne, čeprav pri vegi ne pozabi povedati tistega svojega: “Saj so dobri, samo dvakrat prdneš, pa jih ni več, ” stopi v špajz in si odreže kos kruha in kos salame …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s