Pan Tomáš pred Medvedom …

O osnovni dejavnosti in glavnih veščinah pana Tomáša lahko preberete vse v Gipserju, kljub temu pa ga na tem mestu, zaradi kulinaričnih veščin, ki so prisotne v njegovi kuhinji, moram omeniti. Še pred tem pa naj vam povem, da so Chýně sila simpatična vasica v občini Hostivice, ki premore polno mikro jezerc ob katerih so urejene peš poti, če pa si vehementno navdušen in zmeden kot moja malenkost, si med skakljanjem in avšanjem ob njih pobarvaš hlače v rumeno (beri: med cvetočim regratom ni dobro skakljati, še manj se afnati).

In ko sva s Ključno podrobnostjo takole sedela na eni od klopc ob enem od jezerc, opazovala race in modro nebo ter ugotavljala zakaj so zelene hlače kar naenkrat postale rumene, sva tudi na glas razmišljala o tem kaj nama bo Tomáš ponudil. Ura je bila namreč 10.30 in še pol ure je manjkalo, da odprejo oštarijo v kateri tudi varijo pivo, pa še prvi maj je bil, zato sem na glas s strahom ugotavljala, da se zna zgoditi, da še ne dobiva nič za pod zob. Ampak strah se je takoj, ko sva parkirala pred oštarijo, razblinil. Parkirišče je bilo že na pol zasedeno, iz oštarije pa so veli vonji pražene čebule, ki so dajali vedet, da se kuha golaž.

Glede na to, da sva se iz smrdljivega hostla odpravila zgodaj in da nisva še nič jedla, so želodčki ob vstopu v oštarijo in hkrati pivovarno imenovano Pivovarský Dvůr prav nesramno zakrulili. Še trdno prepričana, da bom naročila golaž, ki spada med tradicionalne češke jedi in ga do takrat na mojem meniju še ni bilo, sem ob pregledu jedilnega lista začela svoje želje spreminjati (to je pri meni standard). Na koncu je padla odločitev – pikantni buček, na drugi strani mize pa – pivska klobasa. 

Če vam povem, da se mi še zdaj, čeprav sem sita, cedijo sline ob misli na tale buček… Šlo je v bistvu za neke vrste čebulno bržolo, ki je bila gratinirana, dodali pa so ji še svežo rdečo papriko ter paradižnik. Postreženo seveda s krompirjevimi knedli. Pan Tomáš sedite, odlično deset. Ne samo vaše pivo, tudi vaša kulinarika je izvrstna. Tudi pogledi na druge krožnike so to samo še potrjevali. Seveda bi sama bila čisto zadovoljna s polovično porcijo, ampak sem kljub vsemu zmazala in pomazala vse.  Zraven sem ukradla še košček klobase ter krompirja iz sosednjega krožnika. Vse v namene preučevanja kulinarike kakopak.

Društvo ljubiteljev praženega krompirja bi bilo navdušeno. Pražen krompir je bil namreč klasičen – z ovcirki in čebulo, zraven pa so mu primešali še kislo zelje. Res dobra kombinacija, sploh v družbi s pivsko klobaso, ki se je bohotila v ravno pravšnji mešanici začimb, kjer je prevladovala pikantna paprika. O kakšni prevladi maščobe v klobasti ali koškov maščobe ni bilo ne duha ne sluha.

Prijetno sita in otročje navdušena sva zapustila Chýě ter se podala proti Berounu in kar nekaj časa iskala železniško postajo, kjer naj bi se nahajala naslednja pivovarska postaja, a nekako je nikjer ni bilo zaznati. Končno nama je eden od domačinov povedal, naj raje kar parkirava avto ter se proti željeni lokaciji podava peš, kar sva tudi storila, še pred tem pa vseeno preverila pri drugem lokalcu ali sva na dobri poti. Sta, je odvrnil ter se hudomušno nasmehnil ter povedal, da ko bova prišla do železniške postaje naj iščeva eno tako razdrapano lokacijo in ko jo bova našla, bova tam. Pot pod noge in železniška je bila kmalu na vidiku, okoli nje pa nič sumljivo razdrapanega. Vprašava še enkrat in usmerijo naju še par sto metrov dalje. Vse je smrdelo po starem železu, kot da bi hodil po odpadu, ko sva uzrla tole ..

… in vedela, da sva na iskani lokaciji. Ambient je spominjal na gostilno na glavni železniški postaji v Mariboru, le velikost je bila precej večja. Ne vem zakaj, ponavadi se v takšnih ambienti prijetno zabavam, verjetno je bil kriv poln želodec in prijetno vzdušje, ki sem ga prinesla iz Chýn, ampak iz kuhinje je smredlo po zažganem olju, moje oko pa je počivalo na kuharju, ki je kar z roko lovil iz vrelega kropa krompirjeve knedle, preskušal, če so kuhani in jih takisto z roko metal nazaj v velik lonec. Za šankom je kraljevala ultra počasna natikarica, ki je imela v sebi toliko življenja kot najbolj hiperaktiven lenivec. Vse skupaj je še potenciral obratno sorazmerni natikar latino videza z biserčki v ušesih (jep bisere ima v ušesih, ne v očeh), ki je bil res hiperaktiven in tako še potenciral neživahnost natikarice. Lokal je bil poln lokalcev, krožniki niso obetali slabe hrane, cene pa so bile smešno nizke. Ker tudi pivo ni bilo ravno v rangu Tomáševega, sva jo kar hitro odkurila ter pri pešačenju do avta ujela v objektiv še lokalnega bikerja …

… odpeljala sva se proti Plzňu, kjer sva se U Salzmannů za večerjo okrepčila z golažem s krompirjevimi in kruhovimi kndeli kakopak ter krompirjem iz pečice in solato.

V čem se je tale golaž razlikoval od tipičnega slovenskega? V okusu po kumini. Bil je začinjen kar s precej kumine in če niste njen ljubitelj vam vsekakor ne bi simpatično sedel na brbončice. Hkrati pa je bil začinjen še s svežo čebulo, ki je prav prijetno dodala svojo piko na i in če še niste ljubitelj le-te bi rekli, da je golaž zanič. Nama je bil odličen. Malo manj odlična je bila solata, ki jo Čehi začinijo s sladkanim kisom, kar meni ne sede.

Naslednji dan sva se pri ogledu Plzeňskega Prazdroja “nevidno” priključila gruči nemških turistov. Kako nevidna sva bila lahko priča dejstvo, da je bila povprečna starost skupine 60 let. Ampak bila sva deležna ogleda enega boljših kratkih dokumentarcev kar sva jih videla.

Malo žalostno sva zapuščala mesto, saj Plzeň ponuja ogromno turističnih zanimivosti, ki so vredne ogleda. Ampak čakal naju je Protivin in … in najboljša česnova juha na svetu … res, res, … v nadaljevanju …

 

P.S. Jackie, če pogledaš sliko z bikerjem dovolj pozorno, boš v ozadju videla tudi primerek češkega francoskega balkončka … vse polno jih je.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... popotniško and tagged , , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Pan Tomáš pred Medvedom …

  1. Ervina says:

    Preden si napisala tisti P.S sem opazila tisto hišo.
    A veš, da je zelo blizu mojega doma nekaj blokov, ki imajo enake balkone, enake nadstreške nad vhodom in enako razporeditev oken tako kletnih kot ostalih (vsaj kolikor vidim iz slike).

  2. Onkel PEPE says:

    Zgleda, da dajo Čehi svoje rajnke nagačiti namesto da bi jih zagrebli ali skurili. Zanimiv običaj. Bogve če jih kako pleme celo vlaga kot recimo kumarice?

  3. Vale says:

    Pepe glede na to, da so znana češka jed tudi ptičja gnezda, ki so filana s kislimi kumarami, hm, hm, bi se znalo kaj tudi tam noter najt …🙂

    Ervina možno, ipak gre za čisto socialistično gradnjo …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s