Švejk in smrdljivi hostel …

Praga, zame mesto, ki ceni umetnost. Če ne bi bila tako hudičevo polna turistov, ki umetnosti po večini ne cenijo, bi bila zame tudi najljubše mesto. Ampak, da gre človek zvečer na koncert in ga za hrbtom motijo turistke srednjih let, ki pregledujejo druga drugi nakupovalne vrečke in preverjajo račune, kaj je katera kupila … oprostite prosim “dame”, a se lahko poberete nazaj v H&M od koder ste prišle. Takisto se zgodi na razstavi Dalija, ko se okoli tebe nagnete kup kričačev, ki morajo pofotkati vsako sliko, čeprav je to v bistvu prepovedano. In tako naprej v vsakem muzeju in pri vsaki turistični atrakciji. Na koncu dneva si človek ne želi drugega kot mir ob pivu …

… in to sva dobila. Pri Švejku, malo stran od hostla v katerem sva spala. Pa to ni tisti turistični Švejk, ampak tisti, ki se ga večina turistov v velikem loku ogne, ko zagleda vhodne duri, če pa že slučajno pokukajo noter, hitro odfrčijo ven, ko za tremi mizami zagledajo čokate lokalce, ki obkroženi s cigaretnim dimom debatirajo ob dobrem pivu.

Pa ne samo, da ta Švejk premore pristno domače gostilniško okolje z dobrim pivom, primore tudi odlično kuhinjo. Jedilnik se je šibil pod gromozanskim številom tradicionalnih čeških jedi in ker sva prvi večer bila že fajn sita, iz kuhinje pa so vele božanske vonjave, sva se odločila, da samo nekaj snekneva.

Pa sva naročila smažený sir zame in grilované klobásy zanj. Seveda se je izkazalo, da tile češki sneki količinsko niso ravno snekovski. In da ne bo pomote. Smažený sir ni bil pohani sir vulgaris, ampak olomoucki sir, zraven klobase pa postrežen najbolj hud hren kar sem jih kdaj konzumirala.

Kuhinja, lokalci, natikarica, ambient in pivo so naju tako navdušili, da sva se pri Švejku ustavila še naslednji dan. Zmagovalka Švejkove kuhinje je bila pečena raca. Celotno porcijo sem zmazala sama in če bi se kdo samo malo približal, bi zarenčala kot pobesneli pes. Tako dobre race pa že dolgo ne.

Praga ima, kot celotna Češka, sila dobro urejen javni prevoz, vendar sva kljub temu tudi dosti prehodila. Vmes sva se seveda vedno odžejala s pivom, če pa je zavladala velika lakota, sva z veseljem zavila v kakšno njihovo pekarno, kjer sva se potem zmedla, ker nisva vedela kaj kupit. Izbira je namreč pestra, predvsem kar se raznih kanapejčkov tiče.

Ko človek takole pešači, napenja oči, polni želodec, skratka uživa, si na koncu dnevnih dogodivščin ne želi drugega, kot da se dobro naspi in pripravi na nadaljnje prigode. Hostel v katerem sva spala je bil na prvi pogled sila simpatičen. Sobica sicer malo majhna, ampak ni frke, saj v njej samo spiva. Kopalnica čista, WC čist, ampak … kaj hudiča tako smrdi? Kljub odprtemu oknu se vonj ni izgubil. Smrdelo je, kot da bi celo sobo poscali mački, ki se gonijo. Na koncu sem stuhtala, da je verjetno v postelje, ki niso bile postelje ampak neke vrste kavči, dobro zažrt švic vseh teles, ki so šla skozi sobo, tako da sem noči prespala kar v spalni vreči, ki jo ravno zaradi takšnih izkušenj vedno nesem s sabo. Pa bi še to človek nekako prespal, če ne bi bile stene hostla kar iz gips plošč, ki so spuščale skozi vse zvoke. Ko so sosedi odprli vrata (vsa vrata pa so nenormalno škripala), sem imela občutek, da odpirajo najina vrata in da hodijo po najini sobi. In ko sem končno zadremala …

… me prebudi zvok butanja … but … but … but … butbutbutbut … mešan z zvoki vzdihljajev in šepetajočih krikov … aha, soseda seksata … pet minut, deset minut, petnajst minut, dvajset minut … ampak to v zajčjem ritmu nabijanja v steno. Ok, a ne bi vidva to počela na primer na tleh in malo bolj z občutkom?

… smrad in vsi mogoči zvoki so naju zadnji dan spakirali iz hostla že ob sedmih zjutraj … človek vendarle potrebuje svež zrak … ki sva ga v Chynah dobila več kot dovolj …

Cene pri Švekju? Povprečna porcija 5 €, povprečen snek 3 €, pivo 1,5 €. Natikarica je delovala na začetku malo nataknjeno, po četrtem pivu pa se je že prav prisrčno smejala in vprašala:
“Ještě jednou?”
Midva pa sva veselo pokimala:
“Ano.”

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... popotniško and tagged , . Bookmark the permalink.

4 Responses to Švejk in smrdljivi hostel …

  1. pervy says:

    češka je cool, praga je bila pred 10 leti zakon, sedaj pa sami glupi američani povsod in McShiti in nevem kaki fancy bar-i namesto starih dobrih pivnic in rock klubov!!!
    kje so časi subwaya, roxy-ja, bunkrja in tisočih ostalih placov kjer smo prepili cele noči, spali pa na klopcah kar na vaclavskih (:

  2. pervy says:

    aja no pa saj je brno isto sranje postalo, sploh v času motoGP ):

  3. Vale says:

    Brno je super mesto, seveda pa je v času moto GPja drugačno, saj cene dvignejo tudi za 3x in prav imajo.

  4. Pingback: Pan Tomáš pred Medvedom … « Ukročena trmoglavka …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s