Otožni molovski muuu …

Naša votlina se nahaja na obrobju Kopra, v naselju, ki razen poleti, ni najbolj naseljeno s človeki, kar nam domorodcem gode. Poleti pač potrpimo, da mine turistična sezona in gre mimo tu pa tam kakšen razgrajač, ki ga ponoči utišamo s čepki za ušesa.

Pred vhodom v votlino se bohoti parkirišče in potem še ena vrsta garaž, nad njimi pa travnik, kjer so se še lani pasle srne, pa jih letos ni več videti,  pa kunci, ki jih tudi ni več videt (sumim, da jih je potamanil sosed). Desno od votline je sosedova njiva, na kateri ima posejano spomladi čebulo, ki jo rabutamo, poleti pšenico, trenutno pa na njem vrtajo ženske regrat. Če vstopiš na balkon votline, ti pogled sega na visoke borovce, ki se bohotijo v parku pred njo in ponoči izgleda kot džungla, v kateri čuka čuk, zjutraj pa kričijo šoje, srake, vrane, vrabci ter grulijo grlice. To je tudi prostor, ki nervira Ključno podrobnost, kadar v njem kosijo travo. Če stegneš vrat malo bolj v desno, zagledaš morje. Lahko bi rekli, da votlina sobiva z naravo in njenimi prebivalci.

Seveda ne smem pozabiti na sosedovega mačka. To je najbolj smešen maček, kar sem jih v svoji mačevski karieri videla, pa jih ni bilo malo. Glavo ima trikotno in majhno, trup pa se mu je kar lepo razvil. Oči ima zelene, trikotne in malo škili. Ko ga sosed ne spusti v svoj brlog, skoči na okensko polico naše kopalnice in z zelo psihopatskim pogledom bulji vate ter spušča čudne zvoke. Takoj, ko odpreš vrata, vehementno vstopi v votlino, kot da bi bil tam doma, vse pregleda in prevoha, potem pa začne tulit. Ne, to ni mijavkanje, to je čudno tuljenje. Če ga slučajno srečaš pred votlino, se najprej dela, da ga je strah, ko ga pokličeš prijazno k sebi,pridrja do tebe, se pritajeno smuka okoli nog in ko ga začneš božati, se najprej vrže na hrbet, parkrat spusti tisti čuden tuleč zvok in te ugrizne, nato pa še prav fino popraska. Pri vsem skupaj še prede. Trikoten čudak, ki te vsakič znova spravi v krohot.

Ampak od životinjskega carstva to sploh ni vse kar se smuka in oglaša okoli naše votline. Že kakšno leto in pol se vsake toliko zasliši en takšen žalosten otožen v molu zavijajoč: “Muuuuuuuuuuuuu.” Vsake toliko v bolj poletnih časih, ko so temperatura dvigne preko 25 stopinj, pa se poleg otožnega v molu zavijajočega muuuuuuuja, ta muuuuuuuuu tudi zavonja. Kako vem, da vonjam muuuuuu? Ker sem svojčas otroštva preživljala dosti na kmetiji in nisem baš neka mestna gospodična ter točno vem kakšen je vonj hleva v katerem bivajo muuuuuuuuuuuuji. In ta muuuuuuuuuu ne prihaja od nikjer drugje, kot iz sosedove pude (lasntika rabutane čebule), ki se bohoti direkt nad njivo, kjer občasno rabutamo čebulo.

Jep, sosed ima v eni taki z lesom in cigli vkup zbiti pudi otožen molovski muuuuuuuuu, ki je lahko samo:

  1. Krava?
  2. Tele?
  3. Bik?

Skratka govedo. Mislim si, da je tele, ki ga vsake toliko zakolje in ga nadomesti z novim otožnim molovskim muuuuuuujem. Tista puda nima oken, samo nad lesenimi vrati je 10 centimetrska odprtina, skozi katero gre malo svetlobe in zraka. Vedno, ko se ta otožni molovski muuuuuuu oglasi, si mislim: “Ubogo tele, saj živi v popolni temi,” in se hkrati spomnim nekega filma, kjer so peljali eno takšno tele na vozu, pa so mu poškovali oči in je rekel tip: “Pa kaj pol, saj krava nima kaj videt.”

Ta teden ne hodim v službo, torej sem doma. Burja prav pošteno zavija in tale otožni molovski muuuuuuu je prav grozen na trenutke (verjetno ga, ne samo, da nič ne vidi, ker biva v temi, tudi zebe). Najraje bi šla tja do pude, vlomila in ga spustila na prostost. Ampak kaj, ko verjetno ta otožni molovski muuuuuuuu niti ne bi vedel kaj je prostost in kaj naj z njo počne. Tako pa mi vedno znova ob kuhanju goveje juhe povzroči slabo vest in se tistemu kosu mesa, ki ga položim v lonec, z vsem spoštovanjem opravičim, zraven pa se še spomnim na film Krvavi hostel.

Pri vsem tem sem še dolžna pojasnilo, zakaj sumim soseda, lastnika otožnega molovskega muuuuuuja, da je potamanil srne in kunce? Zadnjič mi je soseda, pa ne tista od najbolj smešnega mačka s trikotno glavo in trikotnimi očmi, ampak “turistična soseda”, ki je tukaj le čez vikend, hkrati pa hrani eno drugo plašno mucko, zaupala, da je še čudež, da sta njena plašna mucka in najbolj smešen trikotni maček živa, ker sosed, lastnik otožnega molovskega muuuuuuuja, pobije vse mačke, ki skačejo tam okoli njegove njive in posledično okoli njegovega otožnega molovskega muuuuuuuuja.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... razmišljanja, ... škavace. Bookmark the permalink.

4 Responses to Otožni molovski muuu …

  1. Onkel PEPE says:

    Stvor na slikci neubranljivo spominja na Norega Malarja Wobewta. Mogoče se je pa prav on priselil v vaš protektorat?🙂

  2. Ivan Grozni says:

    Senor Pepe, Wobewt se baje ne druži/ne sme družiti več s “črnimi” ljudmi. :>

  3. Pingback: Ovceeeeeee … « Ukročena trmoglavka …

  4. Pingback: Bale … « Ukročena trmoglavka …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s