Piha …

… do 100 km/h. Baje na Obali ne pomnijo tako močne burje od leta 1993. Vsaj ne toliko dni skupaj. No, takrat še mene tukaj ni bilo, ampak sem še ležerno veseljačila bo Mariboru. In kako izgleda takšnale burja?

Ko si zunaj te malo poriva s svojimi sunki iz vseh strani, tudi avto premika, vsaj zdi se ti tako, ko voziš. V votlini zavija in tuli pod streho, kar se v naši mansardi prav lepo sliši. Tu pa tam tudi odpre vrata, ko se zaleti v okno od kopalnice in potem še malo popiha skozi špranje, ki je ne zadržijo. Na drugi strani votline prav pošteno premetava borovce, ki se bohotijo visoko v zrak na elegantnih tankih steblih. In ko že misliš, da se je umirila, te preseneti z novim sunkom iz točno tiste smeri, ko si najmanj pričakoval. Po zraku nosi vse, največ svinjarijo med suhim listjem. Tudi kakšna veja se najde vmes, tu pa tam pa zlomi kakšno drevo. Ladje ne morejo v Luko, ker je morje čisto preveč besno. Tako besno je, da se peni. Vsekakor pa na njem zlahka uzrete kakšnega zmešanega surferja. Vsake toliko izza oblakov pokuka sonce, vendar ga tuleča beštja hitro prekrije nazaj.

Vsekakor pa je burja veliko bolj zabavna kot megla, ki je vladala pri nas teden dni nazaj. In ne vem zakaj me vedno znova spomni na lanski dopust in vožnjo z motorjem do Senja, ko sem bila prepričana, da bom kmalu srfala po skalah, namesto vozila po cesti, pa sva potem nekako le pripihali živi in zdravi na cilj. Jaz in burja.

*slikca je sposojena TUKAJ