Slovenština …

Včasih se jezim sama nad sabo, ker sem slovnično malo retardirana, predvsem kar se postavljanja vejic tiče. Za le-te res nimam nikakršnega občutka, četudi se trudim.

Ko so mi v osnovni šoli teta psihologinja razložili, da se pač na kuharsko šolo ne morem vpisati in ker se potem iz inata nisem hotela vpisati na gimnazijo in ker mi je že samo misel na vožnjo z avtobusom povročila slabost, sem se vpisala na Srednjo ekonomsko šolo s trdnim prepričanjem, da bom po končanju le-te nadaljevala s študijem:
a) slavistike ali
b) novinarstva.

Slovenščina  je bila namreč v OŠ moj omiljeni predmet in z veseljem sem se lotevala vseh tistih stavčnih analiz, ko smo razčlenjevali stavke na povedke, osebke, predmete ter vse ostalo ter jih podčrtavali, podvijugavali ipd.

Vse moje sanje o študiju slovenščine kot tudi študijo novinarstva pa so se skozi srednjo šolo čisto razblinile. Morebiti je malo k temu pripomogel profk za slovenščino, morebiti pa tudi ne, kaj pa vem. Že prvi dan sva namreč ugotovila, da se ne marava in da se nikoli ne bova marala. Imenujmo ga Tona.

Tona je bil že upokojen profesor, ampak ker je na šoli primanjkovalo kadra, je nekatere razrede še vedno poučeval slovenščino (v prostem času pa se je izjemno rad prepiral s Toporišičem v raznih pismih bralcev).

Pri Tonetu smo imeli vsa štiri leta enak, nekateri celo isti zvezek, saj je vsa štiri leta predaval eno in isto. Začel je s slovenskim pravopisom, nadaljeval nevemvečsčim, končal pa s Šalamunom in umetniško skupino OHO. Sreča pri tem je bila ta, da so bili tudi testi vsako leto isti, nesreča pa, da je bil sila dolgočasen. Svetla točka pri njegovih urah so bile minute retorike, ko je moral vsak od nas pet do deset minu govoriti o tistem, kar si je pač izbral. Ob torkih je privlekel v razred Delo, odprl prilogo za književnost, počečkal naslove, ki so mu bili všeč, potem pa sva z Lučko morale te članke izrezati in jih napopati na zadnjo steno razreda. Bral jih menda ni nihče.

Ker je Tone že od prve ure slovenščine gojil proti meni antipatijo, ki je bila v bistvu obojestranska, se je to kazalo tudi pri ocenjevanju. Spisa nikakor nisem uspela pisati več kot 3 (krive so bile valjda za vse vejice), najmanj enkrat na teden pa sem bila vprašana in ne glede na količino znanja ali neznanja mi je v redovalnico napisal šus, ena, cve, kol ob izjemnnih trenutkih pa celo dve (bog ve kaj je tisto jutro popil). Tako sem imela ob semestru v redovalnici nafilanih že toliko šusov, da so silili že tja k matematiki, kjer so jih izpodrivale petice.

Seveda je Tone, ki je bil stara dunajska šola, saj nas je vikal, vedel, da te enice ne pomenijo neznanja, pa tudi njegova vest mu nekako ni dopuščala, da bi mi dal na koncu leta popravnega, saj so bili ostali predmeti zaključeni s štiricami in peticami, zato sem morala vsakič ob polletju in potem še na koncu leta dokazati, da znam za več kot šus. To pa je potekalo nekako takole:

Tone je pogledal v redovalnico, namrščil obrvi, porinil svinčnik med luknjo, ki je zevala med njegovima prednjima zoboma, se počohal za uho potem pa rekel:
“Vi, V, vstanite.”
In sem vstala. Včasih me je poklical še pred tablo, večinoma pa je bilo dovolj, da sem stala kar za mizo.
“No, vi, V, tole pa ne izgleda ravno dobro. Priznajte, da ste jezik babji in zaključil vam bo tri.”
In potem sem morala pokorno izdaviti:
“Priznam, da sem jezik babji,” Tona je potegnil svinčnik iz luknje, ki mu je zevala med prednjima dvema sekalcema ter vehementno zapisal v okvirček končno oceno 3.

In tako vsako ljubo leto zapored, do četrtega letnika, ko smo bili ravno tista generacija, ki je zopet fasala zaključni izpit. Pa nam je Tona tik pred zaključnim izpitom, ko smo že četrtič poslušali ob koncu leta o Šalamunovih gobicah in OHOjih, naredil pridigo, da se  na ustni del izpita iz slovenščine niti pod razno ne smemo prikazati, če ne bomo oblečeni:
a) Dečki v črne hlače, bele srajce in kravato.
b) Deklice v črna krila, po možnosit plesirana in bele bluze. Pri tem je poudaril, da naj bodo krila čez kolena, ker pri njemu mini nič ne pomaga, pa tudi ne želi gledati kakih debelih kravjih stegen v minicah, ker mu je potem še slabo, kamoli kakšnih suhih prekelj, ki so baje še hujše od kravjih stegen.

Z ogorčenjem smo BT (blago telečje) buljili vanj in si mislili svoje, ampak na ustni del izpita smo vsi pripujsali s črnimi hlačami/krili in belimi srajcami/bluzami v najlon vrečkah in se, preden smo odkorakali na ustno preverjanje v učilnico, kjer je za katedrom sedel Tona s komisijo, v WCju preoblekli.

Ko si vstopil v razred pred komisijo, ki ji je, kot že rečeno, poveljeval Tona, si najprej potegnil listek z vprašanjem. Nato si odpujsal do ene od miz in imel 15 minut časa, da se pripraviš, medtem pa se te je Tona ogledal od nog do glave ter preveril ali je krilo črno in bluza bela. Enega od sošolcev, ki je upal, da bo kljub uporništvu izprašan in je prišel na izpit v kavbojkah, je Tona vehementno napodil domov in rekel naj se ne prikaže nazaj, dokler ne obleče črnih hlač in bele srajce.

Potegnila sem svoj listek z vprašanji, izkoristila 15 minut časa za pripravo ter potem pred komisijo, s Tonetom na čelu, pričela z odgovori. Ko sem konačala me je Tona pogledal ter rekel:
“V, vi ste en jezik babji, zapomnite si to. Iz vas ne bo nikoli kaj prida, ker imate predolg jezik in tudi faksa zaradi tega ne boste končali. Zapomnite si to.”

Ko smo dobili končne ocene zaključnega izpita, je v okencu za slovenščino bila izpisana štirica. Tona mi je kljub štirilteni vojni, ki sva jo bíla in kljub vsakoletni končni oceni tri, na koncu pripopal štirico.

Ne bom rekla, da je Tona kriv, da nisem šla študirati ne slavistike ne novinarstva, vseeno pa me je v tistih štirih letih veselje do slovenščine krepko minilo. Kljub temu pa dosti pišem, čeprav slovnično ne popolno in perfektno, ampak zato, ker to rada počnem. In menda tudi zato, ker sem jezik babji, ki je končal faks in še kaj več, pa tudi v življenju mi prav lepo gre s tem mojim jezikom.

p.s. V čast Tonetu pa tale komad KLIK

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... meni ljubo, ... razmišljanja. Bookmark the permalink.

5 Responses to Slovenština …

  1. kameleonka says:

    Ojoj, tudi jaz sem se vpisala na napačno srednjo šolo iz enakega razloga kot ti – ker je bila blizu in se ni bilo treba vozit z avtobusom. Razlog št. 2 je bil tudi enak kot pri tebi: nesposobna psihologinja namreč!
    I think we have much in common!🙂

  2. kameleonka says:

    Tako kot ste imeli pri vas Toneta, smo mi imeli Milana. Milan je bil tudi upokojen in je hodil učit (izživljat se) iz čistega dolgčasa. Predaval je sicer sila zanimivo ta Milan, a drugače je bil ves pasji. Seveda se nisva marala. Zanimivo, da sem imela ocene pisnih izdelkov vedno (edina v razredu) ocenjene s 5, ustno mi je pa vedno pritisnil dvojko. In na koncu leta sem imela tri. Milan je bil pacient. Njegova žena je ob njem zblaznela!

  3. Onkel PEPE says:

    V slovenščini se za silo sporazumevam. Sem pa že od osnovne šule naprej mrzil matematiko. Mogoče zaradi tršice, ki se je vedno sklanjala nad mizo in smo ji bili prisiljeni kukat v žagarjev graben. To pusti posledice.

    Skoraj neizogibno je bilo torej, da sem se odločil za “študij” ekonomije, kjer zadošča obvladanje odstotkov:

    prodajna cena…….3
    – nabavna cena……1
    _____________________
    =……………….2% (vsaj približno)

  4. Ivan Grozni says:

    Črna krila so okej, ampak bele srajčke in bluzice? WTF ?!?!

  5. SiR says:

    Slovenščina mi je bla zmer ušeč. Bolj spisi pri profesorju Svetelu, manj tista teorija in zgodovina slovenske besede. Še zdaj ne bi znal kronološko razvrstiti denimo Prešerna in Cankarja.

    Najraje imam, – vejice. : )

    Največja bedarija, ki sem jo naredil v zvezi s slovenščino, se je pa dogodila na maturantskem plesu. Takrat sem – čeden, kot sem bil – odplesal valček z osovraženo, a postavno dominanco/učiteljko slovke, Alenko. Pri tem sem jo romantično pograbil za njeno čedno ritko, odeto v rdeč kostimček. In potem smo ji še podarili rdeče vroče spodnjice, montirane v rdeč cvet.

    Moja napaka je takrat bila, da ji nisem rekel: “Mala, zdej je taprau cajt – bejžva nekam na samo!”

    Ziher bi si tako prigaral odlično oceno.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s