Aženpehar …

Oprostite prosim, danes se mi ne da preveč tlačanit … malo sem pospravljala fajle v škatli za katero sedim, pa sem se ob arhiviranju novoletnega tatrca spomnila nekega drugega novoletnega tatrca … Pisalo se je leto 1993 in bila sem brucka v Mariboru. Na mojo srečo in mojo žalost so vsi srednješolski frendi študirali v Ljubljani, zato sem tisto novo leto bila povabljena tja na Vodnikovo k Určevim na novoletni žur. 10 nas je bilo rezerviranih za novoletno žuranje in zmenili smo se, da se obdarujemo. Tako se je pod novoletno jelko znašlo 100 daril. Ampak to ni bistvo zgodbe.

Iz mariborskega štaba sta z mano tistikrat potovala takratnja slabša polovica in Tomi ali po domače imenovan plaha gozdna žival. Resnično. Kadar smo v križanki naleteli na geslo “plaha gozdna žival” smo vpisali Tomi. Seveda tega Tomi ni vedel in ne ve verjetno niti danes, ko je nekje tam srečno poročen. Tomi je šel z nami samo zato, ker je bil takrat obseden z Levšo (Levša, če to bereš  naj ti bo jasno, da so osebe in dogodki čista izmišljotina in nič drugega). In za novoletno darilo ji je podaril pajka, ker je Levša čisto zmešana na pajke. Ne v pozitivnem, ampak negativnem smislu, beri ima fobijo pred pajki. Tomi je to vedel in ji je iz ljubezni pač kakopak kupil lepega, velikega plastičnega pajka. Logično. Če si ugasnil luč, se je pajek v temi svetil. Le kaj je hotel s tem povedat? Ampak tudi to ni bistvo zgodbe in pajek ni rodil nobene obojestranske ljubezni.

Ne vem katere lune in sonca so se tiste dneve mešali tam gori, niti ne vem kakšna je bila koncentracija cvetnega prahu na Vodnikovi, vem pa, da je bil tok dogodkov že od samega začetka čuden, nekajkrat celo zastrašujoč in niti Tarantino se ne bi sramoval scenarija, ki bi ga napisali vsled vsemu kar se je tam dogodilo. Končalo se je z zalito Beti (Beti smo ljubkovalno klicali Zastavo 128 od Raja, živo plave barve, ki je v trojanski klanec, ko nas je bilo v njej pet, vlekla maksimalno 30 km/h. Iz Ljubljane v SG smo se peljali na cca pet centimetrov snežne podlage, pri zunanjih -13,  z odprtimi šipami, ker so vsi razen mene kadili, iz kasetofona pa so zavijali Doorsi oziroma Riders on the storm in to vse štiri ure vožnje, ker je imel Raj na TDKjevi 90 minutni kaseti posnet samo in edino ta komad) v centru SGja in zadnjih 200 metrov do doma smo morali prepešačit, ker kurba ni več vžgala. Seveda, če ji je zalilo mašino. Ampak tudi to ni bistvo zgodbe.

Poleg pijače, smo nekateri izmed članov žura bili zadolženi tudi za jedačo. Levša je na primer prinesla pohane kanelone. Seveda sem bila jaz tisti osel, ki sem od treh poskusov naletela na vse tri kanelone polnjene s suhimi slivami, ker se je zdelo Levši štosno, če vsakega petega napolni s suhimi slivami in potem gleda naše face. (Levša, če to bereš  naj ti bo jasno, da so osebe in dogodki čista izmišljotina in nič drugega. BTW a si še med živimi ali si že poročena s kupom otrok?). Moja malenkost je vehementno prinesla meso za tatarski biftek, Rajev mlajši brat Miha, ki trenutno še vedno peca MNB (Mojo Najljubšo Bjondo) in je šef ene bolj znanih restavracij v Porotožu, pa je pripravil vse začimbe za v biftek, ker je  ravno takrat obiskoval kuharsko šolo in je rekel, da bo on to bolje pripravil kot moja malenkost.

Tatarski biftek se seveda ponavadi servira in jé na silvestrovo, zato smo ga tudi mi zamešali tam okoli 20.00 ure. Vsled vseh dogodkov pa se je dogodilo, da se ga nihče tudi dotaknil ni oziroma se ga je pokonzumiralo zelo malo, moj spomin ne seže več tako daleč, da bi vedela ali ga je morebiti kdo poskusil. Na žalost pa seže tja v 1. januar 1993. Ura je bila tam 10.00, 11.00. Cela prekrokana od pijače, jedače, predvsem pa čudnih dogodkov, ki so se dogodili, sem z mislijo v glavi, da bom za zajtrk glodala toastke s tatarskim biftekom, odpujsala v dnevno sobo. Za mizo sta sedela precej alkoholno omamljena Raj in Johnny, vsak s svojim čikom v roki, noge pa sta vehementno imela naslonjene na mizo. Na mizi sta imela kakopak tudi na pol prazno flašo neke žgane zadeve, iz CD playerja so se drli Blood, Sweat and Tears, sredi mize pa se je bohotil velikanski pepelnik, v katerem so bili vsi pokajeni čiki prejšnjega večera in tistega jutra. Pepelnik je bil res neobičajno velik in malo deformirane oblike. Osla sta v vseh svojih omamah namreč ugašala čike v lepo aranžiranem tatarskem bifteku. Seveda se jima to ni zdelo nič čudnega. Pravzaprav sta bila ponosna na svojo ustvarjalnost. Čez par ur se je pepelnik spremenil v smrdečo ikebano, mi pa smo se še bolj smrdeči odpeljali proti SGju v prej omenjenih razmerah.

Vse skupaj se je končalo s skupinsko gripo.

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... meni ljubo. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s