Šolka …

… včeraj sem pričela s tečajem nemščine, ki ga časti ustanova v  kateri delam … imam srečo, da ljudje, ki jim je namenjen, ne hodijo tja, pa lahko gremo namesto njih tisti, ki nas zanima … človek bi moral biti izjemno neumen, če ne bi izkoristil te brezplačne prilike učenja tujega jezika.

Gre za nadaljevalni tečaj, tako da sem imela pred prvo uro kar precejšnjo tremo. Nemščine sem se učila v srednji šoli štiri leta. Vedno mi je bila bolj všečna od angleščine in tudi bolje mi je šla od jezika, vendar je po srednji šoli nikoli, nikdar, nikjer nisem uporabljala.

Strahoma sem odpujsala v MSS (malo sejno sobo). Ni bolelo, ni bilo zoprno, nasprotno, prav zabavno. Ugotovila sem, da se še ogromno spomnim in da le ni moj spomin kot najbolj luknjast sir. Upam, da bo tudi v nadalje tako in da bo mi čas dopušal, da koristim tisto, kar nekateri nočejo. Pri tem še potihem upam, da tudi za ruščino ne bo interesa …

Pri vsem skupaj sem se spomnila naše tršice v srednji šoli, ki smo jo ljubkovalno klicali Viderholunca. Vzdevek je dobila, ker je vedno, ko smo jemali novo lekcijo, nekaj prebrala, potem pa zažvrgolela z njenim visoko frekvenčnim glasom: “Also, wiederholen wir!”

Bila je zelo mazohistične in trpežne vrste, saj nas je non stop posiljevala z nekimi nemškimi pesmicami, ki smo jih morali ponavaljati. Pri tem je ni motilo, da smo razred z najmanj glasbenega posluha in se zraven še spakujemo, kar se je izražalo s tuljenjem in kričanjem. 

Ko smo ji nekoč podtaknili na stol risalni žebljiček, se je najprej dve minuti nemirno presedala, potem je vstala, se še malo nemirno sprehodila gor in dol po razredu, na koncu pa le šla z roko proti svoji ta zadnji, izpulila žebljiček, zafarbala, dobila solzne oči in zbežala iz razreda. Na sploh je rada bežala iz razreda, dokler ji nekoč le ni kapnilo, da bi bilo morda bolje, da iz razreda pošlje nas. Tako je prvo neupravičeno fasala seveda moja malenkost s komentarjem, da nisva ovc skupaj pasli.

Izraz Viderholunca ji je res pristajal. Ne samo, da smo vedno morali ponavljati, tudi ona je vedno padala na ene in iste finte. Ko smo bili v četrtem letniku, si je zlomila roko. Zlom je bil tako kompliciran, da je ni bilo v šolo 3 mesece. Zamenjave nekako niso našli, zato se je takrat za nas nemščina končala. Na faksu je nismo imeli, čeprav smo nekateri tečnarili, da bi si jo želeli kot drugi jezik. Sedaj pa je prišla, nenapovedano … kul.

Pravzaprav pa sem hotela napisati samo to, da sem postala “šolka” in da moram kupit zvezek za zapiske …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... meni ljubo. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s