Puding …

… pred nekaj dnevi se me je polotila gromozanska želja po čokoladnem pudingu, ki ga nisem jedla že ohoho let. Sladkih zadev načeloma ne maram, se pa dogodi, da se me tu pa tam poloti gromozanska želja po sladkem in tokrat je, kot sem že omenila, to bil čokoladni puding.

… in sem vrgla v trgovini v voziček vrečkico pudinga, pri čemer me je MNB opozorila, da nameravam kupiti puding, ki se ne kuha. Pogledam na zadnjo stran, kjer so navodila, vidim, da se res ne kuha in ga vseeno kupim. “Ga pač ne bomo kuhali,” si mislim.

… vzamem pol litra hladnega mleka, vmešam vanj puding, ga nadevam v manjše skodelice in vržem v hladilnik. Ampak že pri mešanju mi je bila zadeva malce čudna, kar sem pač pripisala hladnemu postopku nastajanja. Vsekakor pa je bila zdeva čudna tudi, ko sem jo po nekaj urah vzela iz hladilnika. Nikakor ni bila podobna pudingu, ampak prej zelo gosti nufle kremi. Okus je že bil pravi, struktura pa ne, zato ga nikakor nisem mogla spravit vase in je danes končal v straniščni školjki. Ključna podrobnost namreč pudinga je sploh ne.

… želja po pudingu še vedno ostaja, ampak po tistem ta pravem, na katerem nastane na vrhu skorjica in kateri se na žlici nesramno maje sem in tja, kot kakšna žolca, ko ga neseš v usta. Ne pa neka nufle krema, ko se ti zdi, da ješ zrak z okusom čokolade.

… danes bom kupila dobri stari čokoladni puding, ki ga moraš lepo previdno vmešat v vroče mleko, da se ne naredijo grudice. Preden ga bom porazdelila v skodelice, bom še v vsako položila bebi keksič, hladnega pa bom okrasila s sladko smetano. Jeeej, se mi že cedijo sline.