Koline …

Bliža se čas zelja in klobas in repe in krompirja … pečenice, krvavice, prtenke …

Včasih pa je to bil za sorodstvo čas kolin ….

Teta Štefka je imela v kleti vedno dva pujsa. Lepo jih je redila, ponavadi s stvarmi, ki so ostale od kosila (ha, še rima se), pomije smo jim rekli. Včasih sem z njo odpujsala v klet, da nakrmim tista dva pujsa, ki sta smrdela, kot dva prasca.

Ko je Teta Štefka imela koline, se je zbralo okoli njih pol žlahte. Najprej se je skuhala kava, zraven pa se je pilo šnops. Nato so moški odpujsali k pujsom, otroci in ženske pa smo čvekali v kuhinji za mizo. Potem so prinesli kri. V lavorju je bila, lepa, rdeča, sveža, kadilo se je iz nje. V njo smo namešali začimbe, jo fajn premešali, zlili v pekač in spekli. To je bila prva malica. Pečena kri. Sledil je zopet šnops.

Potem so prinesli v velikem škafu mast, ki so jo ženske rezale in mlele v ocvirke. Nekaj se jo je kar spustilo na šporgetu, nekaj pa jo je romalo v skrinjo. Tisto sveže spuščeno iz katere so nastali ocvirki smo potem dali na svež ržen kruh in to je bila druga malica.

Nato so prišla na vrsto jetrca. Lepo na tanko so jih ženske narezale, na štedilniku so prepražile čebulo, dodale  jetrca (tudi iz njih se je še kadilo) in glej ga zlomka, na vrsti je bila že tretja malica, po njej pa zopet kavica in šnopček.

Potem je začelo prihajati meso, v kotlu pa sta se že kuhali svinjski glavi, ki sta se nato zmleli in šli v krvavice s pečeno krvjo vred, pa kuhanim ječmenom, kuhanimi pljuči in začimbami. Nekaj se je naredilo tudi prtenk. To so takiste klobase kot krvavice, samo brez krvi.

Za krvavicami in prtenkami so prišle na vrsto pečenice. Otroci smo se tega najbolj veselili, saj je vsak dobil en par in pazi to, tisti, ki je dobil najmanjši par je bil največji džek. Jep, prav ste prebrali, tekmovali smo v tem, kod bo dobil najmanjši par.

Po pečenicah je bilo na vrsti kosilo, ko se je na mizo dalo svežo pečenko, pa krompir in zelje. Pa se je zopet jedlo in pilo.

Nekaj kosov prasca smo seveda odnesli še domov. Mama ga je potem na veliki leseni deski razrezala in jaz sem lahko na tisti fensi mašinci lepila skupaj vrečke, ter na njih dajala nalepke “golaž”, “pečenka”, ipd.

Lepo je bilo, sploh ker mi kot otroku ni bilo najbolj jasno kako fentajo tista dva velika prasca, niti se o tem nisem dosti spraševala.

Kruta realnost je prišla na površje v sedmem razredu, ko so se na naši OŠ domislili, da bi nas peljali na informativni dan v klavnico Košakov v Otiški vrh. Ob sedmih zjutraj smo bili pred vrati klavnice, prašiči pa tudi. Porinili so nas v notranjost, prašiče pa tudi. Jaz sem stala z odprtimi usti in na široko razprtimi očmi, prašiči pa so se cvileče drenjal, z odprtimi usti in na široko razprtimi očmi. V klavnici je stal mesar v belem plašču, prašiču, ki je bil na vrsti nataknil na glavo “slušalke”, prašič je zacvilil, se malo stresel in obležal, nato mu je drugi mesar prerezal vrat, ga obesil na S kavelj in nataknil na tekoči trak, ki ga je odpeljal do naslednjega mesarja, ki ga je odrl. Prašič na S kavlju je še veselo migljal. No, ne on, njegovi živci. Ves opisan prizor je trajal kakšno minuto, največ dve, potem pa je moja malenkost s sošolko Lučko zbežala skozi vrata na zrak, se malo skozlala, zjokala in povedala razredničarki, da se ne misli več vrnit in gledat nadaljnjo predelavo.

Na koncu informativnega dne smo za nagrado dobili kuhane hrenovke. Mojo so sošolci z veseljem pograbili, saj mi nekako ni teknila, kot tudi ne svinjska pečenka, ki me je čakala doma na mizi.

Takrat sem za pol leta postala vegetarijanka. Vsak pogled na meso me je silil na bruhanje. Potem se mi je apetit do mesnih izdelkov začel počasi vračati. Sedaj je včasih na višku, včasih pa na nuli, pojma nimam od česa je to odvisno.

Skratka, prihaja čas klobas, krompirja in kislega zelja. Takšnih klobas, kot so jih delali pri Teti Štefki pa itaq ni več in jih tudi ne bo. Teta Štefka namreč nima več svojih prascev.

Prav zanima me, kaj bi danes porekla javnost, če bi trinajsletne otroke peljali na ogled klanja prašičev?

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... razmišljanja. Bookmark the permalink.

4 Responses to Koline …

  1. likard37 says:

    Danes prašiča ubijejo s pištolo ali elektriko in vse skupaj je opravljeno v zelo kratkem času ( nekaj sekund !?!). Hvala bogu! Ja., ampak vseeno ne bi peljal svojih otrok na izlet v klavnico. Ja, ta je bila pa res modra.🙂

  2. ermin says:

    koline so vedno bile na dan republike. do zdaj, oz. pri nas.

  3. Ruth* says:

    U, nekaj zelo podobnega se je dogaja z mano. Postala sem vege zaradi vseh teh čudnih slik iz kolin, malo iz radovednosti in ostala to 4 leta, potem pa se nekega poletnega dne pipravljala pečenega divje prasca na žaru in si obliznila prst. Potem ugriznila v kos mesa in pojedla 3 zrezke.🙂 Od takrat dalje pa … meso mljac, mljac. Čeprav koline ne morem še vedno videti, ne jesti pečene krvi, jeter, ledvic in ostalih takih pizdarij. Koline pa so mi bile prej nekaj zanimivega, posebno takrat, ko se je svinja pred razčetverjenjem obračala na ognju, da smo grickali zapečeno kožo. MmMmmmm, super spomnini, danes pa se mi to gabi. Ja mislim, da moraš peljat 13-letnike na koline, pa naj gledajo če hočejo.🙂

  4. Pingback: Krastača v luknji, koline in kajža s kmetije … « Ukročena trmoglavka …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s