Sarajevo – 4. del

dsc01566a.jpg… sovražim se, kadar se že vnaprej obremenjujem z zadevami, ki so brezvezne … ker to nima nobenega pomena, človeka dela živčnega in tečnega do samega sebe kot tudi do okolice …

… tako sem se že zjutraj zbudila živčna, ker nas je čakala pot domov, ki je obsegala vukojebine v razdalji cca 100 km v smeri Sarajevo Travnik … v takih trenutkih potem navidezno prodajam motor, preklinjam sebe, zakaj sem se vlekla tako daleč stran z motorjem … na koncu pa sem jezna sama nase, da me take stvari sploh vznemirjajo in da bi lahko po cca 30.000 prevoženih km na motorju imela malo več samozavesti …

… ampak poleg vsega naštetega me je tisto jutro vznemirajalo še šraufanje v črevesju in nek slaboten občutek, ki sta ga pri zajtrku potrdila tudi Biftijeva … glede na to, da prejšnji večer edini ne pil Vranca Ključna podrobnost, smo zaključili, da je kriv Vranac …

… ob osmih zjutraj smo imeli že otovorjene svoje zverine, pri zajtrku pa sklenili, da se ognemo gradnji avtoceste in makadamu, ker imamo že dovolj lepe mišice na rokah in gremo za Travnik po drugi strani … jebojo drugo stran … cesta se je vila skozi sama naselja, z neurejenimi bankinami, šodrom in mastnimi madeži ter tovornjaki, ki vozijo kot najhujši norci … v takih trenutkih si malo pojem pod čelado, malo se smilim sama sebi, malo se bodrim, malo kričim, dosti preklinjam … ko smo prispeli v Travnik se mi je zdelo, da sem v nebesih in tudi cesta dalje proti Jajcu je bila fantastična, predvsem pa manj prometna, če odvzamem čobana sredi ovinka z brezo na rami … pa še kakšno ovco moram pozabit …

… lastnica Majda nam je pri Suljoviću sicer povedala kam moramo na čevape, ki jih pripravlja njen rodžak … ampak nekako jih nismo našli … so pa bili čevapi usred ničeg prav tako odlični … prebavne motnje pa so še vedno malo nadaljevala (tiste od jutra) …

… po Bihaču sem zopet začela sovražit samo sebe … spomnila sem se namreč 12 km serpetin navzdol proti Senju … tisti motoristi, ki pravijo, da je fino vozit po serpentinah navzdol kratkomalo lažejo ali pa so fukjeni … meni se še vedno zdi, da se bom prevrnila na nos … da je bila merica še bolj polna, je bila na cesti gužva, polna avtobusov in tovornjakov … ko smo prispeli v Senj so me roke bolele, kot da bi eno uro dvigovala 50 kil … bila sem dehidrirana in utrujena … postanek v Novem Vinodolskem ob morju je bil balzam za dušo … prav tako pa še poslednjih 100 kilometrov do doma …

… naše popotovanje smo sklenili v našem omiljenem kafiču … po tako dolgih in napornih turah se počutim fino … in seveda takoj razmišljam o novi … kljub kričanju, preklinjanju in razmišljanju kako bi prodala motor … tako pač je … verjetno se počuti isto plezalec, ko po dolgih naporih prileze na vrh in se zazre v daljavo …

… v Sarajevo se letos vračam še enkrat … ako bo vreme tisti teden lepo … tokrat po jadranski magistrali do Makarske in čez Mostar …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... popotniško. Bookmark the permalink.

One Response to Sarajevo – 4. del

  1. klimbra says:

    Kdaj………po keri poti……..a bo teško poklicat za eventualno spremstvo??????

    BTW…….nisem zahteven…….obljubim, da bom spal vsaj kilometer stran od tebe…..🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s