Pleskavica na vroči plastični strehi …

Nedelja je bila krasna … predvsem na našem balkonu … rahlo valovito morje, sonček, vonj po borovcih … time for pleskavica in lepinja … pleskavice smo pripravili v redosledu mešanja 40 dag mletega mesa (pol svinje, pol krave) z dodatkom soli, popra in čisto malo (cca pol dcl) vode … zmes smo postavili v hladilnik ter šli preganjat iz stanovanja tigra … po kratkem premoru, z izgovorom, da se mora masa za pleske dobro predinstat v hladilniku, smo se lotili peke lepinj in ugotovili, da je moja zmeda namesto bele moke kupila mešanico polnozrnate in ržene moke, zatorej smo zamesili testo za hlebec. Vzeli smo 30 dag moke, 2,5 dcl mlačne vode, ščepec soli, dva ščepca sladkorja, žlico olja in zavitek suhega kvasa ter gnetili in vzhajali cca uro in pol. Ker smo še imeli vedno na brbončicah priokus lepinj, smo namesto enega hleba naredili osem manjših hlebčkov ter jih postavili v prej ogreto pečico (180 stopinj) za cca pol urce, seveda na peki papirju. Vmes se je začela žar priprava. Roštiljček, mizica, skodelica z oljem, pribor za obračanje …. maso za pleske smo lepo vzeli iz hladilnika, ter naredili iz nje šest prikupnih tankih plesk … Ključna podrobnost je mojster žara (še posebej čevapčičev), zato mu peko z velikim veseljem popolnoma prepustim … kot vsaki zadevi, tudi peki posveča vso svojo pozornost, zato sem z velikim zanimanjem gledala in preučevala kako polaga pleske na žar … pleske so ljubko zacvrčale in spustile poleg prijetnega zvoka še prijeten vonj … uživam jaz tako v aromi in vonjavah … ko … zdrs, oh, fak, piz*a, akhm … pogledamo cca 2 metra nižje in zagledamo plesko kako počiva na strehi terase med cvetočimi in brstečimi kiviji … khm … “Kaj pa zdaj?” … “Jah, nič, ena manj je.” … “To že, ampak spodaj ni stanujočih zadev, metla je prekratka, zunaj vročina … če ne spravimo pleske s strehe … muhe, črvi, smrad” … ijojjjjjjj … “Mogoče jo bodo srake požrle, ipak so mesojede in bomo tako rešili kakega mladega ptiča” …  ampak nekako nismo stuhtali nobene rešitve … pleska se je cel ljubi popoldan cmarila na vroči plastični strehi med brstečimi kiviji in bila vedno bolj polna muh … že sem si predstavljala kako se na njej razvijajo tisti ogabni beli črvi in jo žrejo … še bolj pa kako se smrad širi direkt nam pod nos … ampak, vsaka pleska ima očitno svojega lastnika … naše naslednji dan ni bilo več med kiviji … verjetno jo je požrla kakšna potepuška mačka, ki je bila edina zmožna splezati med kivije na strehi … upam samo, da ni fasala kakšnih hujših prebavnih motenj, da o glistah niti ne razmišljam ter se ji ob tej priliki najlepše zahvaljujem … prislužila si je naziv “čistačica leta” …

P.S. Fotke sledijo, če se bo Ključna podrobnost odločila in mi odstopila avtorske pravice …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s