Šnicli, paradajz in natikar …

… na zgodbo, ki se je dogodila, me je spomnil Napo …

… bilo je v začetku oktobra lansko leto, ko sva se s Ključno podrobnostjo dobila na najinem drugem zmenku v Ljubljani … takrat sem še dosti hodila službeno v Ljubljano … po posedanju na sončku na obrobju Ljubljane sva postala lačna, prav tako pa je znake lakote kazalo nekaj naključnih frendov in znancev, ki so se priklatili mimo … malo smo modrovali kaj bi jedli in skupno ugotovili, da bi svoje potrebe potešili s kakšnim steakom … kam? … in smo po predlogu najmlajšega in najpametnejšega odpujsali nekam v Črnuče, ker imajo baje fine steake in še boljši restan krompit … midva s ključno podrobnostjo, sam Satan z Majčico in “Brihtno dete” … ker je bilo toplo, smo se posedli kar na vrt … in pride mični in lični natakar, v črnih hlačah in beli srajci kakopak, od celodnevnega streženja že malo poten in smrdeč, z zavihanimi rokavi in BTP (blago telečjim pogledom) … cel dobre volje vprašat kaj bi … steak … priporoča telečje … prav … solatko? … ja … priporočam paradižnik, je res dober, sem ga sam gojil veste … imam njivo tu blizu in je čisto domač … odličen … pa smo dobili BTP še mi … pri tem omeni, da se z Majčico poznata in kako majhen je svet in da mora malo kelnarit, da kakšen tolar za življenje zasluži … ok, ok, steake bi, za Satana ljubljanski šnicl brez zelenjave (s trikratnim poudarkom brez zelenjave) … solato s tvojimi gojenimi paradajzi, zraven šniclov restan krompir, Satanu pa riž … bo šlo? … kelnar še kar modruje kako pozna Majčico, ga zanima kje dela in podobne kozlarije, potem pa vendarle odide … (aja, preden je sploh vprašal kaj bi, nam je še omenil, da ne bo nosil jedilnih listov, ker imajo v gostilni cel avtobus penzionistov in nimajo časa delati vsega, kar je na jedilniku) … no in tako dobimo na mizo najprej solato z njegovimi paradajzi … zeljno solato z bučnim oljem namesto Ključni podrobnosti da Majčici, ampak ok, človek je pač od polne bajte penzionistov zmeden, nič hudega … potem počasi pridejo še šnicli in ljubljanski … konzumiramo mi lepo naročeno in ugotavljamo, da je tole tele že malo staro bilo, preden so ga zaklali … ali pa imamo mi totalno smolo in smo dobili že dvakrat prežvečene šnicle, ki jih penzionisti zaradi svoje trdote niso mogli prebavit … ko zopet uleti kelner, ki goji paradajze … sredi naše krme ga zanima, če je dobro, če so paradižniki ok in hiti razlagat kako ljubeče so pripravljali šnicle (bemti, človek pomisli, da dela vse sam … čudežni natikar) … najprej ga ignoriramo z gledanjem v krožnik … ne pomaga … tip še kar čeblja … potem z grdimi pogledi … ni šans, sploh ne opazi, ker zasanjano gleda na njivo ljubečih paradajzov …  potem pa že vse skupaj postane ironično in butnemu v smeh … pri tem vsakemu zleti iz ust  prežvečen kos teletine … Satan pa ga še pobara, zakaj hudiča je na rižu peteršilj, če mu je rekel, da noče nobene zelenjave … ljubeč paradajz mu pojasni, da peteršilj ni zelenjava … aha, ok … pojemo, plačamo s zatikanjem v grlu, ker račun ipak ni majhen, ter tečni odidemo … človek bi še prezrl trde šnicle, ipak smo odšli tja na vrat na nos in nismo pričakovali nekega vrhunskega kulinaričnega užitka … ampak tečnega natakarja, ki ga vsakih pet minut zanima, če je vse ok in pri tem pove še celo svojo življenjsko zgodbo … prosim no …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... škavace. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s