Šnicli, paradajz in natikar …

… na zgodbo, ki se je dogodila, me je spomnil Napo …

… bilo je v začetku oktobra lansko leto, ko sva se s Ključno podrobnostjo dobila na najinem drugem zmenku v Ljubljani … takrat sem še dosti hodila službeno v Ljubljano … po posedanju na sončku na obrobju Ljubljane sva postala lačna, prav tako pa je znake lakote kazalo nekaj naključnih frendov in znancev, ki so se priklatili mimo … malo smo modrovali kaj bi jedli in skupno ugotovili, da bi svoje potrebe potešili s kakšnim steakom … kam? … in smo po predlogu najmlajšega in najpametnejšega odpujsali nekam v Črnuče, ker imajo baje fine steake in še boljši restan krompit … midva s ključno podrobnostjo, sam Satan z Majčico in “Brihtno dete” … ker je bilo toplo, smo se posedli kar na vrt … in pride mični in lični natakar, v črnih hlačah in beli srajci kakopak, od celodnevnega streženja že malo poten in smrdeč, z zavihanimi rokavi in BTP (blago telečjim pogledom) … cel dobre volje vprašat kaj bi … steak … priporoča telečje … prav … solatko? … ja … priporočam paradižnik, je res dober, sem ga sam gojil veste … imam njivo tu blizu in je čisto domač … odličen … pa smo dobili BTP še mi … pri tem omeni, da se z Majčico poznata in kako majhen je svet in da mora malo kelnarit, da kakšen tolar za življenje zasluži … ok, ok, steake bi, za Satana ljubljanski šnicl brez zelenjave (s trikratnim poudarkom brez zelenjave) … solato s tvojimi gojenimi paradajzi, zraven šniclov restan krompir, Satanu pa riž … bo šlo? … kelnar še kar modruje kako pozna Majčico, ga zanima kje dela in podobne kozlarije, potem pa vendarle odide … (aja, preden je sploh vprašal kaj bi, nam je še omenil, da ne bo nosil jedilnih listov, ker imajo v gostilni cel avtobus penzionistov in nimajo časa delati vsega, kar je na jedilniku) … no in tako dobimo na mizo najprej solato z njegovimi paradajzi … zeljno solato z bučnim oljem namesto Ključni podrobnosti da Majčici, ampak ok, človek je pač od polne bajte penzionistov zmeden, nič hudega … potem počasi pridejo še šnicli in ljubljanski … konzumiramo mi lepo naročeno in ugotavljamo, da je tole tele že malo staro bilo, preden so ga zaklali … ali pa imamo mi totalno smolo in smo dobili že dvakrat prežvečene šnicle, ki jih penzionisti zaradi svoje trdote niso mogli prebavit … ko zopet uleti kelner, ki goji paradajze … sredi naše krme ga zanima, če je dobro, če so paradižniki ok in hiti razlagat kako ljubeče so pripravljali šnicle (bemti, človek pomisli, da dela vse sam … čudežni natikar) … najprej ga ignoriramo z gledanjem v krožnik … ne pomaga … tip še kar čeblja … potem z grdimi pogledi … ni šans, sploh ne opazi, ker zasanjano gleda na njivo ljubečih paradajzov …  potem pa že vse skupaj postane ironično in butnemu v smeh … pri tem vsakemu zleti iz ust  prežvečen kos teletine … Satan pa ga še pobara, zakaj hudiča je na rižu peteršilj, če mu je rekel, da noče nobene zelenjave … ljubeč paradajz mu pojasni, da peteršilj ni zelenjava … aha, ok … pojemo, plačamo s zatikanjem v grlu, ker račun ipak ni majhen, ter tečni odidemo … človek bi še prezrl trde šnicle, ipak smo odšli tja na vrat na nos in nismo pričakovali nekega vrhunskega kulinaričnega užitka … ampak tečnega natakarja, ki ga vsakih pet minut zanima, če je vse ok in pri tem pove še celo svojo življenjsko zgodbo … prosim no …

Advertisements

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... kulinarično, ... škavace. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s