Krščanstvo in cerkev …

… sta zame dva popolnoma različna pojma, ki ju ne gre enačiti … nanju me je spomnila danes Ženska, vsake toliko me na vse skupaj spomni moja mama, ki je sicer vzgojena v krščanski veri, ki je na njeno žalost hčerka-jaz, nisem prevzela, v cerkev pa ne hodi in o njej nima nič kaj prida lepega mnenja … poleg Ženske in Velike noči, ki prihaja, pa sem danes v Primorskem dnevniku prebrala zanivimo razmišljanje Ace Mermolje, ki ga tukaj kopiram:

“OGLEDALO

Neprilagodljivost veča razdaljo med verniki in cerkvijo

Uradna nota Stalnega sveta Škofovske konference glede partnerskih zvez, takoimenovanih DICO, ne preseneča, čeprav bo imela v italijanskem političnem svetu, točneje, med parlamentarci, svojo težo.
Rimskokatoliška cerkev je že več let glede vprašanja družine in nedotakljivosti življenja izdelala oziroma posodobila dokaj stroga pravila. Poljski papež Janez Pavel II. je v svoji encikliki zakoličil odnos med moškim in žensko izključno v poroki. Zakon je edini prostor, kjer se lahko uresniči ljubezenska zveza, začenši s spolnostjo, ki je izven zakona prepovedana. Prav tako ni v zakonu dovoljena kontracepcija, razen naravne. Wojtyla je zarisal dokaj strog model družine, čeprav je zadeve omilil s svojo izjemno sposobnostjo komunikacije z ljudmi, in ne samo s katoličani. Tedaj je bil sedanji papež Ratzinger predsednik Kongregacije za krščansko doktrino, skratka, bil je varuh cerkvene ortodoksije. Soglašal je s stališči svojega papeškega predhodnika, jih pomagal oblikovati in ni skrival odpora do dialoga glede cerkvene dogmatike, ki zadeva družino. V cerkvi so obstajala in obstajajo bolj dialoška stališča, na primer kardinala Martinija, vendar je sedanja večina kardinalov in škofov sad izbir, ki jih je opravil poljski papež v svojem dolgem bivanju na čelu rimskokatoliške cerkve.

Med raznimi omejitvami je treba računati tudi na bistveno odklonilen papežev odnos do homoseksualcev. Ratzinger je homoseksualne zveze označil kot »šibke« in kot »izraz izkrivljene ljubezni.« Na omenjenih stališčih je bil dolgoletni predsednik škofovske konference kardinal Ruini in na teh stališčih je njegov naslednik, kardinal Bagnasco. Ne bi odpiral dodatnega vprašanja o zarodku, o življenju, evtanaziji in podobnih problemih, ker bi se »zamešali« sicer med sabo povezani temi.

Ob povedanem je treba dodati, da je papež Benedikt XVI. v zadnjih časih večkrat ponovil, da so verniki dolžni poslušati besede svojih škofov. Skratka, nota škofovske konference, ki v bistvu prepoveduje katoličanom, da se tudi na državni ravni izrekajo za katerikoli zvezo, ki je različna od tradicionalne poroke, je sad procesa, ki ga je izvedla sedanja vodilna cerkvena hierarhija. Vprašanje je, zakaj je cerkev izbrala pot strogosti in pritiska ter usmerila besede predvsem na državo, kot je Italija. Vprašanje je, zakaj je naslednik Ruinija Bagnasco šel tako daleč, da je zakon DICO označil kot predprag pedofilije in incesta, kar je očitno pretiravanje. V mnogih evropskih državah, ki so tudi po tradiciji katoliške, obstajajo zakoni, ki urejujejo pravni status raznolikih zvez, ki niso ali ne morejo biti tradicionalni zakon med moškim in žensko.

Nedvomno so škofje tudi prefinjeni politiki in jim ne uhaja dejstvo, da je sedanja Prodijeva vladna večina po svojem izvoru in kulturi raznolika. To pomeni, da je glede zakona o partnerskih zvezah DICO ranljiva. Za cerkveno hierarhijo bi bil nedvomno dober politični rezultat, ko bi takoimenovani DICO poslanska zbornica in senat zavrnili. Desna sredina je vsa in odločno proti omenjenemu zakonskemu predlogu in to ne iz verskih razlogov, ampak iz čiste politične računice. Prodijeva vlada je zaradi pičle večine v senatu stalno pod pritiskom. Cilj Berlusconija, ki je ločen in ponovno poročen (zdi se, da ne najbolj srečno), je zrušiti Prodija dovolj hitro, da bo imel on, Berlusconi, še čas za ponovno kandidaturo za premiera in nato za možno izvolitev na mesto predsednika republike (tu mora računati na trajanje parlamentarnega in predsedniškega mandata).

Skratka, v državi, ki ima na svojem ozemlju cerkveno državo, to je Vatikan, bi sedanjim cerkvenim veljakom ustrezalo, da izvedejo zmagovito potezo na izrecno političnem področju. V ozadju zgodbe pa verjetno le ni volja cerkve, da bi nadomestila državne organe. Osnovno vprašanje je v šibkosti cerkve v Evropi, to je natančno tam, kjer se je razvila. Niso slučajni in niti ne brez razlogov pozivi cerkvenih voditeljev, da bi morale biti v novi evropski ustavi navedene kot konstitutivni element Evrope krščanske korenine. Te dikcije pa najvplivnejše države, kot sta npr. Francija in Nemčija, ne bodo sprejele.

V razviti in bogati Evropi pa se šibkost cerkve kaže na različnih področjih in ne le v enem. Vedno manj je duhovniških poklicev, česar ne gre pripisovati le dejstvu, da se katoliški duhovniki ne smejo poročiti. Vedno manj ljudi je v cerkvah, skratka, oži se krog tistih, ki aktivno sodelujejo pri cerkvenem življenju. Vedno več je ljudi, ki jih ne moremo prištevati med ateiste, vendar pristajajo na neko vrhovno bitje, ki pa je v svoji naravi zelo približno definirano. Gre za občutek transcendence, ki ne postavlja posebnih pravil, ki ne pozna nagrade in kazni, nebes in predvsem ne pekla. Vedno manjši je torej občutek greha v smislu cerkve in tudi morala je občutena kot sad kulturne tradicije in ne hierarhično urejene dogmatike. Gre za vero brez pripadnosti. Nenazadnje se prav realna sodobna evropska družina vedno bolj oddaljuje od cerkvenega ideala.

Cerkev v bistvu ne plašijo homoseksualne zveze, ki so v nedružinskih zvezah manjšina. Plaši to, da se veliko mladih odloča za skupno življenje brez poroke ali pa samo s civilno poroko. Plašijo ločitve in nove zveze, ki nastanejo po ločitvi. Skratka, vedno več je ljudi, ki si je ustvarilo novo družino in ima otroke iz dveh ali več zakonov. Mnogi od njih so verni katoličani, vendar jim cerkev zapira vrata v imenu lastne »čistosti«. V vsakodnevni praksi se duhovniki »na terenu« srečujejo z verniki, ki so ločeni, ki imajo družino neporočeni, ki imajo spolne odnose izven zakona, ki se poslužujejo kontracepcije itd. Drugače bi si ne mogli predstavljati tako nizke natalitete prav v državah z najvišjimi ekonomskimi standardi in kjer je cerkev stoletja zakoreninjena. Množica vernikov pa skače čez plot njene dogmatike. Stvar skušajo urejati domači kaplani in kak škof. Visoki dostojanstveniki pa se oddaljujejo od lastnih ljudi, čeprav zahtevajo, naj se ljudje približajo dvoru.

Življenjska praksa ljudi, ki je oddaljena od katoliške doktrine in njenih čuvajev, nedvomno rahlja vezi s tako urejeno cerkvijo. Ponavljam, da pišem o ljudeh, ki niso ateisti po izbiri, ampak lebdijo med vero in daljavo od cerkvenih struktur. To je tista razširjena stvarnost, ki cerkev najbolj skrbi. Zapriseženi neverniki presenetijo le s kako občasno spreobrnitvijo.

Ob vsem tem in zaradi tega pa prav del vernikov in aktivnih v cerkvah sprašuje sedanjo cerkveno nomenklaturo, če je pot rigidnih načel še učinkovita, ali pa če lahko daje le vtis neke moči, ki je v resnici ni. Ko bi italijanski parlament in senat zavrgla zakon o zvezah, ki niso klasična družina, bi morda to bila za cerkev politična zmaga. Cerkev kot verska inštitucija pa bi si ne pridobila več adeptov, več ljudi, ki prihaja k verskim obredom, skratka, ne bi razširila svojega bistvenega delokroga, ki je posredovati ljudem Kristusovo besedo. Učinkovitejši bi bil dialog z neverniki, posebno pa s tisto množico ljudi, ki živi v nekem nedefiniranem in neobvezujočem verovanju. To je cerkev dialoga, ki jo zagovarjajo tudi nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki. Zaradi svoje sestave pa je volilni zbor kardinalov izbral z Ratzingerjem kontinuiteto s papežem Janezom Pavlom II., ki se je v marsičem oddaljil prav od navka papežev, katerih ime je prevzel: to sta Janez XXIII. in Pavel VI. Cerkev bi se morda »premaknila«, ko bi izvolili za njenega vrhovnega poglavarja že omenjenega kardinala Martinija, ki je bil najbolj karizmatična alternativa sedanjemu papežu. Skratka, uveljavila se je kontinuiteta z Wojtylo. Ratzinger pa ostaja učen teolog in nima tiste izjemne komunikativne sposobnosti, ki jo je imel njegov predhodnik. Zato izpada njegovo papeževanje toliko bolj »trdo« in dogmatsko, čeprav lahko intelektualci občudujejo bogastvo citatov in prefinjenost papeževih definiciji, kar pa za sodobno cerkev verjetno ni dovolj. V tem kontekstu so verjetno bistveni razlogi, da cerkev pritiska na laično državo in se obrača do vernih politikov s palico. Prevladujoča kultura sedanje hierarhije je v uveljavljanju dogem, ne pa v iskanju dialoga. Težko bi si pričakovali drugačno pot od teologa, ki že dolga leta polemizira z najrazličnejšimi poizkusi, da bi spremenili in prilagodili stvarnosti nekatera poglavja cerkvenega nauka. Neprilagodljivost pa veča razdaljo tudi med laiki in cerkvijo, ki jo je želel Drugi vatikanski koncil zožiti. Morda pa je med cilji sedanjih cerkvenih dostojanstvenikov prav v oženju koncilskih odprtih vrat.

Ace Mermolja”

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... razmišljanja. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s