En tak …

… vsakdan je bil danes … začel se je z izginotjem šefice … mislim, ni izginila, sploh se ni pojavila, pri tem pa nikomur ni povedala kje je oziroma zakaj je ni … pri tem nisem mogla dopovedati šefu in ostalim, da je v žepu nimam (danes itaq nisem imela žepov) in da nimam pojma kje je … čudežno se je pojavila na mojem GSMju okoli pol enajste, v smehu povedala kje je bila, kam gre in da je ne bo … tudi prav … šefu sem zdiktirala prejete informacije, vendar mu niso bile kaj prida všeč … njegov problem … vmes je klical tip iz Hitre pošte 3x kam naj dostavi paket, ki bi ga morali dostavi že pred Božičem, ker je bil namenjen moji ključni podrobnosti … vmes sem sama klicarila gospo Sonjo, pa tipa, ki ga zanima Diva, pa tipa kjer imam shranjeno Divo ter pekla obupen CD MNB … no po vseh telefonijadah je prispela zadeva od Hitre pošte, ki sem jo še bolj hitro prevzela (o tem, da ima Hitra pošta fukjene zaposlene ne bom tukaj, lahko pa bi zopet govorila o moških primitivcih in nadlegovanju) … ugotovila sem tudi, da je Diva menjala lokacijo in odšla iz Kopra v Dekane … sledilo je prisiljeno poslušanje Sulfotove razlage v telefon nekomu v katere vrednostne papirje se splača vlagat in kako lahko vlagaš v sklade … da niti ne omenim kako je že zjutraj duvalo v pisarni po njegovi ogabni kolonjski vodi, ki si jo vedno nasuje nase kadar ima randi s svojo konkubino … še lepše diši, ko se zmeša s švicem in vonjem po menzi … seveda ga. Sonja, ko sem jo končno dobila na tulifon, ni imela blage veze o ničemer … prav tako ne Marko, ki je svetoval nekaj samoumevnega ter se pri tem delal pametnega … jebemti folk neumen … vmes sem izgubila oba uhana, božično darilo MNB, ki sem jih tudi našla … eden se je valjal pod mizo tajnice, drugi pa pred njenimi vrati … tajnica me je čukavo gledala, ker sem se krohotala in ji razlagala, da itaq vedno kaj izgubim in da tako kot izgubim tudi najdem, sploh uhane … če je pa res … ne vem kako se uspejo vrečt iz ušes (uhani, ne tajnice) … popoldan sva se z MNB odpravile v Dekane na sklepanje biznisa leta … najprej so naju čudno gledali, potem so naju hoteli napodit, končno so naju pustili pri miru … MNB se je, namesto da bi pomagala pri prodaji (no tega od nje itaq nisem pričakovala), za vogalom krohotala … pomagat pa itaq ni bilo kaj … kupčija je bila na pol sklenjena … dokončno se še zmenimo … odpujsale sva v Spar na solato, ki so jo prasci valda podražili … tam sva rešile vse svetovne probleme ter tekočo službeno problematiko ter ugotovili, da sva najlepši in najpametnejši …

… še dobro, da sem vsake toliko lahko pogledala malo divjo ofco, ki me je spomnila, da sem čisto normalna …

About Vale

Nesojena zvarkarca ...
This entry was posted in ... razmišljanja. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s